Ne priznam, da prihaja jesen. Nočem še dati priložnosti vročim čajem z medom in debelim jaknam. Čeprav jo čutim. Plazi se že nekaj tednov, prav hinavsko izza mestnih vogalov pripiha v hladnem vetru, ki ti nehote naježi kožo. Čutim jo v zvokih, ki počasi izginjajo iz ulic mesta. Čutim jo v tem, da kotiček v katerem sva nekoč pila čaj in ga je čez poletje zamenjala skrinja s sladoledom, spet čaka na nekoga, ki si bo dlani grel na topli skodelici vročega planinskega čaja in se ob tem pritoževal, da v mestu tako redko dobiš dober čaj. Saj veš… Tisti kotiček v kavarni s pogledom na meni tako ljubo hišo, polno pravljic in domišljije in objemov in varnih misli. Vse to mi govori, da gre poletje h koncu. Ga lahko malce raztegnem? Samo za nekaj tednov? Vendarle je bil tako posebno in tako čarobno. Toliko mi je dalo. Tako zelo me je spremenilo.
Čutim, da prihaja jesen. V otožnosti, ki se mi je naselila v srce, medtem ko gledam, kako mi po šipi avtomobila drsijo dežne kaplje in meglijo pogled na rdečo luč. Čutim jo na koži, kjer so dežne kapljice postale neprijazne in hladne in več ne blažijo vročih misli, ki so skozi poletje hrepenele po nevihtah. Čutim jo v tem, da sem iz predala privlekla odejo. In poznam jo. Prepoznam jo v vseh tesnobnih mislih in pogrešanjih. In v tem, da bi sedla v nek kot in malce zajokala. Pa vedar… Danes je tak dan. Morda je kriva polna luna. Morda preprosto preveč spominov. Spominov na vse objeme, druženja, večerne klepete, štetje utrinkov. Morda so krivi spomini na vse nasmehe in smehe pozno v noč, ki so odmevali preko valov. Morda je kriv tisti prvi ples globoko pod morsko gladino, ki me je sprva tako spravil iz tira, da sem ga skoraj pozabila. Ali pa je kriv strah, da bi padla nazaj v čisto povprečno sivino jeseni in bom spet za vse krivila oktober. Ker konec koncev… September ni nič kriv, da za njim prihaja mesec, ki je kriv za vse sivo in turobno. Za dežne kapljice, ki nemo visijo iz razmoženih dreves. Morda je pa preprosto kriva glasba narave, ki je malo izgubila svoj ritem in se prevesila v tihe šepete ulic, odmeve kapljic po turobno črnih dežnikih in osamljene korake počasnih ulic. Morda je pa res danes preprosto tak dan. Dan za zavijanje v spomine, medtem ko mi v slušalkah na dušo prede meni ljubi Leonard Cohen.
NASLEDNJI ZAPIS
[…] Tam, kjer sva nekoč sedela… […]