ZADNJE LJUBEZENSKO PISMO

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

Po dolgem času sem končno uspela ujeti nekaj dni za počitek. Tisti najbolj idealen počitek. Knjiga, kava, kak sprehod, masaža. Pač eno tistih perverznih razvajanj, ki pripadajo ženskam v zrelejših letih. In takole sedim v hotelskem baru s prilično debelo knjigo, ki jo požiram skoraj z neverjetno hitrostjo. Naročila sem si Cosmopolitan, da je občutek primeren trenutku. V modno razvlečenem poloverju, s sprekrižanimi koleni, na udobni sedežni s Cosmom… Skoraj, kot bi si izmislila.

Ta knjiga se je pravzaprav skoraj po naključju znašla pri meni. Po dobrem letu in pol ljubimkanja s Kindlom sem to mojo, za pametnim telefonom, najljubšo elektronsko igračo prevarala s čisto navadno papirnato zgodbo. Eno tistih, ki se znajde v vozičku med solato, korenjem, sadjem, jogurti in nekvašenim kruhom. Preprosto sedela je tam, na polici med knjigami za samopomoč, vsemi možnimi priročniki, biografijami in osladnimi ljubezenskimi zgodbami s platnicami, ki izgledajo, kot iz najbolj pocukranih kostumiziranih filmov. Nič posebnega. Preprosta naslovnica, brez kiča z vsemi faktorji, na katere padem. Konica peresa in malce neroden rokopis. In zdaj jo požiram. S slabo vestjo skorajda. Moj stil so sicer kriminalke, misteriozne zgodovinske enigmatične zgodbe. Vse kar vsaj malo diši po Brownu ali Kenu Follettu. Ljubezenskih zadev se izogibam v velikem loku. Nekoč sem v eni od knjigarn ob kupu severnjaških kriminalk, kot darilo, dobila neko slabo kopijo Petdesetih odtenkov sive in se po nekaj dneh vrnila na mesto zločina z besedami, da jim velikodušno vračam to žalost zaradi katere je padlo drevo in da naj jo prosim podarijo nekomu drugemu, ker se ne bi rada vrnila v čas, ko so na dvoriščih protestno zažigali knjige, ampak ob tistem primerku, sem si zaželela prav tega.

In tako mi je malce nerodno priznati, da sem padla na ljubezensko zgodbo, kot čebela na med. Požiram besede in trepetam. Jaz, ljubiteljica knjig, ki bi si stanovanje namesto s pohištvom opremila s knjigami. Prebiram Jojo Moyes in njeno Zadnje ljubezensko pismo. Jočem in trpim in preklinjam dan, ko se je ta knjiga znašla med solato in jogurti. Očitno se je morala. Ker, če spadaš med tiste, ki menijo, da že dolgo niso prebrale dobre knjige, potem ti jo priporočam. Ampak ne preden se opremiš s kupom robcev, litri kave – ker ti ne bo do tega, da jo odložiš – kakšnim razvajalnim coctailom, ker ti pripada in puhasto odejo. Aja… in seveda piškoti. Tvojimi najljubšimi. Zakleni vrata. Izklopi telefon in zvonec na vratih, ker bo vsak, ki bo posegal v svet Jennifer in Anthonyja tako hud tujek, da bi znal prestreči tvoj bes. In mimogrede. Upam, da v tvojem življenju obstaja kdo, ki bo razumel, če mu boš v nekem trenutku poslala iskreno, razgaljeno sporočilo in ti ne bo odgovoril z eno besedo in ekipo s psihiatrije.

Christian Grey, draga moja, je v primerjavi s poetičnin Anthonyjem čisti amater. Oziroma, ja, je nekdo, ki zna žensko na grobo pritisniti ob zid, ampak o romantiki pa Christian nima pojma. Anthony, na drugi strani, pa te bo tako očaral, da boš vse polizdelke, ob katerih še mlace cincaš, če so pravi, preprosto pognala skozi vrata. Ker se ti bo zdelo, da izgubljaš čas. Prepričana sem, da v življenju obstaja nekdo, ki premore točno tisto, po čemer hrepeniš in vsi ostali niso vredni tvojega truda in solza. No, to ti prinese Zadnje ljubezensko pismo. In verjemi, če bodo kdaj po tej knjigi posneli film, si bom ogledala vse ponovitve. Zato, da me vedno znova spomni, da ljubezen obstaja. Da včasih pač potrebuje veliko časa, da dojame, ampak obstaja…

 

PREBERI TUDI:

 

Tam, kjer sva nekoč sedela…

 

Blues v moji glavi

Beseda ali nekaj več o idolih…

 

Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

WordPress spam blocked by CleanTalk.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.