Neuporabljeni dnevi

Ne vem zate, ampak jaz se sama sebi zdim malo čudna. Malo preveč zasanjana. Malo preveč naivna. Malo preveč zazrta v “nekoč – nekje”. Razen, ko so v igri človeški odnosi. Takrat se pretvarjam, da sem trdna, skušam se prepričevati, da sem nedostopna in trudim se, da mi nihče ne bi toliko zlezel pod kožo, da bi lahko kdaj bolelo. Skušam ostati toliko nedostopna, da grem v vsakem trenutku lahko z dvignjeno glavo in nasmehom naprej. Verjetno temu botruje življenje. Gora izkušenj. Lepih in manj lepih. Dejstev, da sem bila včasih samo most do lepše prijateljice. Dejstev, da sem bila včasih samo “saj si fajn, jaz sem kriv” ali pa “nisem ti mogel povedati, da obstaja še ena, ker te nisem želel prizadeti”. Ali pa morda “ti si tako samostojna, jaz pa potrebujem nekoga, ki bo bolj moj”. Izgovori, ki so bili nametani na kup, kot gora ponošenih čevljev ali strganih oblačil. Nekoč sem se še zapirala v svojo pubertetniško raztreščeno sobo in prelivala solze, brala osladne romane in se ob vsakem takem izgovoru zatekala v pravljice. Potem… Potem pa človek dobi luske. In luske so varne. Morda malo grde, ampak vseeno varnejše, kot tanka rožnata koža. Ostane pa, skrite globoko v intimo, nekaj tiste nežne romantike, pridobljene skozi pravljice. A veš, kje sem jo našla… V omarah in predalih. V predalih za perilo so se skrivali neuporabljeni kosi, ki so že zdavnaj premajhni. In v omari obvisi kakšna romantična, malce bolj drzna oblekica, ki nikoli ni ugledala sveta. Za kak poseben večer. Za nekoč, ko se bom počutila lepo. Za takrat, ko bom bolj vitka. Za takrat, ko bom bolj pogumna. To je tista moja romantika. Tisti del mene, ki ostaja malce vihrav in nepremišljen. In vsake toliko, ko je čas za metanje stran, ti nikoli uporabljeni kosi romantike kričijo name. Mi vzbujajo slabo vest. Ne zaradi listka s ceno, ki je včasih še kar pritrjen na tkanino, ampak zaradi življenja. To teče… Ne ozira se na v ihti kupljene kose oblačil “za takrat, ko bom vitkejša”. Ne ozira se na drzne obleke, “za takrat, ko bom bolj pogumna”. Ker v resnici… V resnici ljudje načeloma ne postajamo bolj krhki in vitki. In ne postajamo mladostno drznejši, ampak samo drugačni. Z drugačnim okusom, z drugačnimi cilji in drugačnimi ambicijami. Na obrazu nosimo brazgotine življenja in v srcih zemljevide duš. Kosi v omari pa tako, kot naša koža izgubljajo na mehkobi in elastičnosti in postajajo obledeli in iz mode. In vsak tak neuporabljen kos, vsaka oblekica, vsak košček neuporabljene čipke, ki ni bil nošen z veseljem in samozavestjo, je kot neuporabljen dan našega življenja, ki preprosto zdrsne mimo, ne da bi se ga zavedali. Na koncu nekje, bo v predalu ostala kopica sivih dni, ki so ostali neuporabljeni. Kopica dni, ki si iz nekega hitečega, bizarnega razloga, niso zaslužili, da bi jih oblekli, v njih zablesteli in se počutili lepe…

NASLEDNJI ZAPIS:

Besede so težko orožje