Ni mu želela biti v breme. Ni ga želela obremenjevati s svojimi besedami, občutki brez pravih temeljev in s svojo zmedenostjo. Želela je biti le luna v njegovi orbiti – morda je bila to preskromna fraza, a v njej je našla svoj edini domet: obstajati nekje na robu, tako tiho in spodobno daleč, da je tam nekje, a preveč samoumevna, da bi pritegnila preveč njegovih pogledov. Ničesar velikega ni zahtevala od življenja, še manj od ljubezni. Raje je ostala v senci, v izjemno varnem zavetju neizgovorjenega – če bi to pomenilo, da ujameta vsaj majhen drobec skupnega prostora. Drobtina njegove pozornosti je bila pogosto več kot presentljivo polno krožnik drugih odnosov. Med njima je bila molk, ki je dišal po milini – taki, ki jo prepoznaš le, če si dolgo zaprt v sobo in ti iz ust nikoli ne uide “ostani”. Bile so to bitke, neme in utrujajoče: biti svoja, pokončna, samostojna, ponosna, nedotakljiva. A hkrati biti tudi tista, ki se zna stisniti ob šiv koga drugega; biti tiha, skoraj nevidna – siva miška, popolnoma naopazna. Obe polovici se v njej nikoli nista zavedli, katere je močnejša in neprestano sta se borili za prevlado. Ko je hotela biti hrabra, je […] Read More
Soba je bila bela, hladna in sterilna. Hladna, kot njegova koža, ki je bila na občutek, kot pergament. Sedela je ob njegovi postelji in štela utripe, ki niso bili več njegovi. Aparat nad njim je to počel namesto nje – neenakomerno, kot je bil nekoč njegov smeh, ko jo je prvič vprašal, če ji lahko prebere pesem, ki jo je napisal. Bila je nerodna. Iskrena. In njej se je zdela prelepa. Zdaj je bil tih. Njegov obraz je bil miren, kot da je končno odložil vse skrbi, ki jih je nosil za oba. »Se spomniš najinega pomladnega večera, ko sva stala na mostu in si rekel, da se svet ustavi, kadar ti pogledam v oči?« je zašepetala. Vedela je, da ne bo odgovoril. Govorila je zato, ker je vedela, da je vedno molčala, kadar bi morala spregovoriti. Zdaj pa ni imela več kaj izgubiti. Že od prvega dne je vedela, da je njegova. In on jo je gledal tako, kot da to ve tudi sam. A življenje ni bil film. In ona ni bila vedno pogumna junakinja, ki bi znala ljubiti brezpogojno in brez zavor. Prevečkrat je izbrala tišino, ko jo je potreboval. Prevečkrat je pogledala stran, ker jo je […] Read More
Tako počasi se je pritihotapil v njeno srce, da ni niti opazila, da je vstopil. Če bi ga opazila pravi čas, bi zaloputnila prekleta vrata srca. Skozi življenje se je naučila, da nekdo na tako majhnem prostoru, kot je srce, prinese samo težave. Preklinjala je dan, ko je bila tako neprevidna. In zdaj je živela s tem srčnim prepihom, ki ji je vrtinčil misli in odpihnil vso zdravo pamet, kot se je znala pošaliti. On pa, je vstopil in ostal. In kar naenkrat se ji je zdelo, da odmerja njene srčne utripe. Da je vsak njen vdih pogojen z njegovo voljo. “Vdihni, pomisli name!” Izdihni, pomisli name.” In v tej simbiozi sta živela. Njene misli so bile polne njega. Razmišljala je o njegovem vonju, o latte barvi oči in vsakič, ko je popolnoma fascinirana analizirala njegove besede, je skušala poiskati njegove napake. Ampak kako naj bi našla napake na nekom, ki je pognal korenine? Razvejane. Globoke, ki so prepredle vsako vlakno njenega telesa. Begali so jo vsi ti občutki. Ker jih ni poznala. Ker je že davno tega zaklenila svoje srce in bila prepričana, da je okamenelo. Da je varna. Jezila se je sama nase, ker se ji je zdelo, da je marioneta. Da nima več lastne volje. Da on, ki […] Read More
Stal je v skupini ljudi. A ona ga je prepoznala. Takoj. Brez dvoma. Njegovo ime ji je obstalo na ustnicah, toplo, skoraj tekoče – kot požirek ruma ob morju. Ime, ki na jeziku, ko ga izgovoriš, pusti okus po karameli, temni čokoladi in kavi. Stopil je do nje. S koraki, ki jih je poznala. Premišljenimi, ležernimi, odločnimi. In nato, še preden je spregovoril, jo je dosegel dosegel njegov vonj. Vonj po cigaretah. Vdihnila ga je z vsemi pljuči, s hrepenenjem dolgih večerov, v katerih ga je iskala v mislih, sanjah in besedah drugih in pomislila, da ni ničesar bolj erotičnega, kot vonj po tobaku pomešan z vonjem kože. In nato se je znašla v njegovem objemu, deset centimetrov nad tlemi. Fizično. V glavi je v sekundi odfrčala nekam na relacijo med luno in mars. Zakopala je nos v njegov vrat in vdihnila njegov vonj, kot bi se ga želela nadihati za vse tiste trenutke, ko ga ne bo blizu. Vdihnila ga je globoko, pohlepno in ga v mislih hranila zase. Za kasneje. In, ko jo je končno spustil na tla, se je še vedno oklepala njegovih rok. Kot, da ne verjame čisto, da je resničen in da bo v trenutku, […] Read More
Nista se videla. Meseci so se vlekli, vsak dan je bil podoben prejšnjemu, le v njenih mislih je tlelo nekaj več – upanje, ki ga ni znala povsem ugasniti, čeprav si je to vsak večer obljubila. Vedela je, da bo prišel. Nekje med pogovori, ki so v zadnjih tednih postali redkejši, je slišala namig, da se bo znova pojavil v mestu. Nič konkretnega, nič zagotovega. Samo bežen stavek, ki se ga je oklepala bolj, kot bi si želela priznati. A ni ji sporočil ničesar. Nobenega sporočila, nobenega klica, niti tistega kratkega »pridem«, ki bi ji dal dovoljenje, da upa. Samo tišina, ki je postajala gostejša z vsakim dnem bližje njegovemu prihodu. Sprva je še preverjala telefon, iskala znake, da misli nanjo. Potem je počasi nehala. Naučila se je, da pričakovanja bolijo bolj kot sam dogodek. Navajena je bila ugasniti svoja čustva, jih pospraviti v predal, kjer so bila varna pred svetom in pred njo samo. Vsako razočaranje v preteklosti jo je naučilo, da je tako lažje preživeti. Tisti dan, ko bi moral priti, je začel kot vsak drug. Zjutraj je vstala, si pripravila kavo in se zastrmela skozi okno, kjer je droben dež risal vzorce po steklu. V prsih je […] Read More
Stala je na pragu njegovega stanovanja. Z rahlo tresočimi prsti, ki so se dotikali hladnega lesa vrat. V njej je vrel nemir, ki ga človek pozna le, če je kdaj ljubil tako močno, da je pozabil nase. Naslonila je čelo na vrata, da bi umirila srce, ki je razbijalo, kot timpan na fortissimo delu orkestralne skladbe. Zaradi tistega sladkega pričakovanja, ki ga prinese pogum, ko se odločiš slediti sebi, ne glede na to, kaj bo potem. V tistem trenutku so bili vsa njena preteklost, vsi dvomi in vsa vprašanja, ki so jo včasih držala nazaj, le še šepet v ozadju. Ni razmišljala, ali bo odprl in jo pogledal s tistim nasmehom, ki v hipu raztopi ves strah, ali pa bo le odkrušil del nje z besedami: »Nora si.« In jo pustil tam, zunaj, sredi noči, kjer je edina toplina tista, ki jo nosi v sebi, ker je ne more dati njemu. Vse, kar je štelo, je bila ta iskrena potreba, da je tam, pred njegovimi vrati, da si upa biti ranljiva in resnična. Pot k njemu jo je vodila po prazni ulici. Hodila je sama, brez cilja, brez smisla, kot list, ki ga veter nosi, kamor hoče. V glavi so se ji vrteli stavki, ki jih nikoli ne izreče. Kaj bi mu rekla, če bi […] Read More
Zbudila se je pred budilko. Spet. Tista čudna ura med nočjo in jutrom, ko se zdi, da se svet še ni odločil, ali bo živel ali odnehal. Tišina jo je ovila kot prevelik plašč, hladen in neudoben. S stropa so visele sence včerajšnjih misli, nekatere še vsa razcapane, druge pa preveč ostre, da bi jih lahko ignorirala. Usedla se je na rob postelje. Utrujena od življenja. “Kmalu bo jutri in jutri bo sonce,” je pomislila. “Ampak danes… danes je tišina.“ Pogled ji je odtaval na premočena oblačila, ki so od sinoči, ko jo je ujela nevihta, visela na hladnih radiatorjih. Spomin na večer, ko je pobegnila stran. Stran od njegove bližine. Njegovega glasu, ki je hladno ponavljal: “Oprosti, ampak res ne zmorem več. Oprosti. Nisi ti kriva.” Dež je spiral solze. Skrival solze, medtem, ko jo je hkrati bičal. Jo kaznoval, da ni odšla že takrat, ko je prvič zaslutila, da se jo njegovi prsti dotikajo drugače. V kuhinji si je pripravila kavo, črno in grenko, kot tisti večer, ki jo je še vedno držal za roko. Odprla je okno in vdihnila vonj mokre ulice, ki se ji je ujel v nosnice. “Avrai bisogno di qualcosa da dire,” je ponovila verz iz pesmi Fabrizia […] Read More
Diši po dežju, tu v Ljubljani. Pozno je. Samo še nekaj osamljenih duš prešteva korake po granitnih kockah starega mesta. Ulične svetilke se ogledujejo v samotnih lužah, njihova svetloba je razmazana kot spomin, ki noče zbledeti. Nad njimi visijo temni, težki oblaki, kot da so vanje zlezle vse skrbi, vse žalosti in vsi strahovi duš za razsvetljenimi okni — nemimi pričevalci stoletij. Od nekje v daljavi se zasliši nekaj razposajenih krikov študentov, ki se vračajo s pozne zabave. Njihovi glasovi se kot pink-pong žogice odbijajo od pročelij, ki že stoletja brez obsojanja opazujejo nočne sprehajalce in štejejo čas v vdihih in odmevih. Ona hodi počasi, v jopico zavita kot v dodatno plast kože. Misli ji polzijo skozi glavo kotrazmočena pokošena trava — spolzke, kaotične, brez oblike, a z vonjem po nečem znanem. Sprašuje se, zakaj je njeno razpoloženje tako navezano nanj. Zakaj jo ena njegova beseda požene med oblake, druga pa – tista, ki je ni – pusti žejno kot rožo v puščavi. Zakaj njena notranjost odreagira kot stekla lisica, ki bevskne na vsakogar, če jo predolgo pusti samo.Zakaj z njo prebiva vsa ta prevelika tišina. Sprašuje se, zakaj je njeno razpoloženje tako navezano nanj. Zakaj jo ena njegova beseda požene med oblake, druga pa – tista, ki je […] Read More
“Vedno bom čakala na tvoj objem. In vedno te bo čakal moj objem. Ničesar ne moreš storiti tako narobe, da bi me lahko odgnal,” mu je rekla, ko je začutila, da jo potrebuje. Velikokrat je preprosto vedela, da potrebuje samo nekaj besed. Ne samo zaradi njega. Tudi zaradi sebe. Tudi ona je potrebovala samo to, da ji je rekel, da sta ok. Da ve, da misli nanj. Tisti večer je bil drugačen. Zunaj je deževalo, kaplje so tiho bobnele po okenski polici. Stanovanje je bilo ovito v poltemo, le utripajoča svetloba televizije je risala sence po stenah. On je sedel na robu kavča, sključen, z dlanmi zakopanimi v lase. Njegov dih je bil težak, ramena povešena. Že več tednov je delal do poznih ur, včasih se je domov vračal, ko je ona že spala. Dan za dnem je nosil s seboj utrujenost, ki se je ni dalo prespati. Ona ga je opazovala iz kuhinje, kjer je pripravljala čaj. Poznala je ta pogled – praznina v očeh, kot bi ga nekaj odnašalo proč. Včasih je mislila, da je jezna nanj, ker se umika, a z leti je razumela: ni je hotel obremenjevati. Njegova tišina je bila način, kako jo je varoval […] Read More
Pet žalostnih kapelj dežja je padlo tistega sušnega poletja na razsušeno in razpokano zemljo. Niti toliko ne, da bi na asfaltu nastalo nekaj luž, iz katerih bi se napili žejni vrabci. Počutila se je tako kot zemlja. Sestradana in žejna njegove pozornosti. Pa ne tiste, ki ji jo je dajal, ampak tiste prave. Ljubeče, pomirjujoče. Za njo je bila še ena neprespana noč, ko je prebirala njegova nemočna sporočila, polna obtoževanja in ljubosumja. Vsakič, ko se je odpravil na službeno pot, je bilo enako. Spreminjala se je samo intenzivnost obtožb, ki je variirala glede na lunino meno. Nemočno je strmela v še en rafal obtožb in dvomov, medtem ko je ob prvi kavi, zavita samo v lahko odejo, ki jo je potegnila s seboj s postelje, razmišljala, kako je možno, da hkrati želi, da je ves čas z njim, a ni dovolj dobra, da bi jo predstavil prijateljem. Ubita od obtožb je sedela ob oknu in opazovala, kako se kaplje dežja trudijo prebiti skozi prah, ki se je nabral na steklu. Vse je bilo nekako zadušeno, kot njena čustva. Osamljenost je bila njen vsakdanji spremljevalec, tiha senca, ki jo je spremljala tudi v najbolj svetlih trenutkih dneva. Včasih je imela občutek, da […] Read More
Noč za nočjo je sanjarila o njegovih poljubih, ki jih še ni poznala. Ni vedela, ali se poljublja nežno in sanjavo, kot bi na ustnice sedli lahki metulji, ali strastno in lačno, v želji, da jo okusi celo. Včasih si je v tišini, medtem ko so se mestne luči lomile na stropu njene sobe, predstavljala, kako bi bilo, če bi se njegove ustnice dotaknile njenih – sprva previdno, skoraj sramežljivo, kot bi hoteli vprašati, ali smejo. Drugič si je domišljala, da bi jo poljubil z vso močjo neizgovorjenih hrepenenj, tako silovito, da bi pozabila dihati. Noč za nočjo se je spraševala, če bo njegov prvi dotik po mesecih prebudil roj metuljev ali bo zgolj nekaj vsakdanjega. Srce ji je vsakič rahlo zastalo ob misli na trenutek, ko bi se morda končno uzrla. Kaj, če bi bil njegov pogled topel in globok, kot je sanjala, ali – kar je bolj bolelo – prazen in oddaljen, kot da vse tisto, kar je nosila v sebi, obstaja le v njej? Ustvarjala si je zgodbe in scenarije, ki se morda nikoli ne bodo uresničili. V svoji domišljiji je odigrala že na stotine srečanj. Včasih sta se srečala med množico ljudi – on bi jo […] Read More
Včasih je dovolj le ena beseda. En sam znak, ki bi dokazal, da obstaja v mislih nekoga drugega. Da nekje, v vsakdanjih trenutkih – med čakanjem na kavo, v vrsti za kruh ali med večernim umivanjem zob – misel za hip uide k njej. Da jo nekdo v mislih pokliče po imenu, tako kot bi jo lahko, tiho, z rahlim nasmeškom, ki bi ga bilo mogoče slišati že v načinu, kako je napisano sporočilo. V dolgih večerih, ko jo objame tišina, gosta in mehka kot volna, sedi na robu postelje, z rokami okrog kolen. Pogreša nekaj neizrečenega, nekaj, kar nikoli ni bilo zares izgovorjeno. Ne pogreša pogovorov, ki bi jih poznala noč in srce, ne dotikov, ki bi jih že izkusila. Pogreša možnost, ki je ostala neuresničena. Tisti majhen premik sveta, ki bi ga prinesla ena sama beseda. Nekaj, kar bi raztopilo dvom in ji dalo vedeti, da je nekje nekdo, ki jo sliši. Ki jo razume tudi med vrsticami. Zdaj med vrsticami ni ničesar. Ni stavkov, ki bi jih bilo treba razvozlati. Ni vprašanj, ki bi zahtevala odgovor. Ni smeškov ali pik, za katere bi se spraševala, ali so postavljene namenoma. Ostaja samo prazen prostor, kjer bi lahko bivala […] Read More
2 comments