Nista se videla. Meseci so se vlekli, vsak dan je bil podoben prejšnjemu, le v njenih mislih je tlelo nekaj več – upanje, ki ga ni znala povsem ugasniti, čeprav si je to vsak večer obljubila. Vedela je, da bo prišel. Nekje med pogovori, ki so v zadnjih tednih postali redkejši, je slišala namig, da se bo znova pojavil v mestu. Nič konkretnega, nič zagotovega. Samo bežen stavek, ki se ga je oklepala bolj, kot bi si želela priznati. A ni ji sporočil ničesar. Nobenega sporočila, nobenega klica, niti tistega kratkega »pridem«, ki bi ji dal dovoljenje, da upa. Samo tišina, ki je postajala gostejša z vsakim dnem bližje njegovemu prihodu. Sprva je še preverjala telefon, iskala znake, da misli nanjo. Potem je počasi nehala. Naučila se je, da pričakovanja bolijo bolj kot sam dogodek. Navajena je bila ugasniti svoja čustva, jih pospraviti v predal, kjer so bila varna pred svetom in pred njo samo. Vsako razočaranje v preteklosti jo je naučilo, da je tako lažje preživeti. Tisti dan, ko bi moral priti, je začel kot vsak drug. Zjutraj je vstala, si pripravila kavo in se zastrmela skozi okno, kjer je droben dež risal vzorce po steklu. V prsih je […] Read More
Stala je na pragu njegovega stanovanja. Z rahlo tresočimi prsti, ki so se dotikali hladnega lesa vrat. V njej je vrel nemir, ki ga človek pozna le, če je kdaj ljubil tako močno, da je pozabil nase. Naslonila je čelo na vrata, da bi umirila srce, ki je razbijalo, kot timpan na fortissimo delu orkestralne skladbe. Zaradi tistega sladkega pričakovanja, ki ga prinese pogum, ko se odločiš slediti sebi, ne glede na to, kaj bo potem. V tistem trenutku so bili vsa njena preteklost, vsi dvomi in vsa vprašanja, ki so jo včasih držala nazaj, le še šepet v ozadju. Ni razmišljala, ali bo odprl in jo pogledal s tistim nasmehom, ki v hipu raztopi ves strah, ali pa bo le odkrušil del nje z besedami: »Nora si.« In jo pustil tam, zunaj, sredi noči, kjer je edina toplina tista, ki jo nosi v sebi, ker je ne more dati njemu. Vse, kar je štelo, je bila ta iskrena potreba, da je tam, pred njegovimi vrati, da si upa biti ranljiva in resnična. Pot k njemu jo je vodila po prazni ulici. Hodila je sama, brez cilja, brez smisla, kot list, ki ga veter nosi, kamor hoče. V glavi so se ji vrteli stavki, ki jih nikoli ne izreče. Kaj bi mu rekla, če bi […] Read More
Zbudila se je pred budilko. Spet. Tista čudna ura med nočjo in jutrom, ko se zdi, da se svet še ni odločil, ali bo živel ali odnehal. Tišina jo je ovila kot prevelik plašč, hladen in neudoben. S stropa so visele sence včerajšnjih misli, nekatere še vsa razcapane, druge pa preveč ostre, da bi jih lahko ignorirala. Usedla se je na rob postelje. Utrujena od življenja. “Kmalu bo jutri in jutri bo sonce,” je pomislila. “Ampak danes… danes je tišina.“ Pogled ji je odtaval na premočena oblačila, ki so od sinoči, ko jo je ujela nevihta, visela na hladnih radiatorjih. Spomin na večer, ko je pobegnila stran. Stran od njegove bližine. Njegovega glasu, ki je hladno ponavljal: “Oprosti, ampak res ne zmorem več. Oprosti. Nisi ti kriva.” Dež je spiral solze. Skrival solze, medtem, ko jo je hkrati bičal. Jo kaznoval, da ni odšla že takrat, ko je prvič zaslutila, da se jo njegovi prsti dotikajo drugače. V kuhinji si je pripravila kavo, črno in grenko, kot tisti večer, ki jo je še vedno držal za roko. Odprla je okno in vdihnila vonj mokre ulice, ki se ji je ujel v nosnice. “Avrai bisogno di qualcosa da dire,” je ponovila verz iz pesmi Fabrizia […] Read More
Diši po dežju, tu v Ljubljani. Pozno je. Samo še nekaj osamljenih duš prešteva korake po granitnih kockah starega mesta. Ulične svetilke se ogledujejo v samotnih lužah, njihova svetloba je razmazana kot spomin, ki noče zbledeti. Nad njimi visijo temni, težki oblaki, kot da so vanje zlezle vse skrbi, vse žalosti in vsi strahovi duš za razsvetljenimi okni — nemimi pričevalci stoletij. Od nekje v daljavi se zasliši nekaj razposajenih krikov študentov, ki se vračajo s pozne zabave. Njihovi glasovi se kot pink-pong žogice odbijajo od pročelij, ki že stoletja brez obsojanja opazujejo nočne sprehajalce in štejejo čas v vdihih in odmevih. Ona hodi počasi, v jopico zavita kot v dodatno plast kože. Misli ji polzijo skozi glavo kotrazmočena pokošena trava — spolzke, kaotične, brez oblike, a z vonjem po nečem znanem. Sprašuje se, zakaj je njeno razpoloženje tako navezano nanj. Zakaj jo ena njegova beseda požene med oblake, druga pa – tista, ki je ni – pusti žejno kot rožo v puščavi. Zakaj njena notranjost odreagira kot stekla lisica, ki bevskne na vsakogar, če jo predolgo pusti samo.Zakaj z njo prebiva vsa ta prevelika tišina. Sprašuje se, zakaj je njeno razpoloženje tako navezano nanj. Zakaj jo ena njegova beseda požene med oblake, druga pa – tista, ki je […] Read More
“Vedno bom čakala na tvoj objem. In vedno te bo čakal moj objem. Ničesar ne moreš storiti tako narobe, da bi me lahko odgnal,” mu je rekla, ko je začutila, da jo potrebuje. Velikokrat je preprosto vedela, da potrebuje samo nekaj besed. Ne samo zaradi njega. Tudi zaradi sebe. Tudi ona je potrebovala samo to, da ji je rekel, da sta ok. Da ve, da misli nanj. Tisti večer je bil drugačen. Zunaj je deževalo, kaplje so tiho bobnele po okenski polici. Stanovanje je bilo ovito v poltemo, le utripajoča svetloba televizije je risala sence po stenah. On je sedel na robu kavča, sključen, z dlanmi zakopanimi v lase. Njegov dih je bil težak, ramena povešena. Že več tednov je delal do poznih ur, včasih se je domov vračal, ko je ona že spala. Dan za dnem je nosil s seboj utrujenost, ki se je ni dalo prespati. Ona ga je opazovala iz kuhinje, kjer je pripravljala čaj. Poznala je ta pogled – praznina v očeh, kot bi ga nekaj odnašalo proč. Včasih je mislila, da je jezna nanj, ker se umika, a z leti je razumela: ni je hotel obremenjevati. Njegova tišina je bila način, kako jo je varoval […] Read More
Pet žalostnih kapelj dežja je padlo tistega sušnega poletja na razsušeno in razpokano zemljo. Niti toliko ne, da bi na asfaltu nastalo nekaj luž, iz katerih bi se napili žejni vrabci. Počutila se je tako kot zemlja. Sestradana in žejna njegove pozornosti. Pa ne tiste, ki ji jo je dajal, ampak tiste prave. Ljubeče, pomirjujoče. Za njo je bila še ena neprespana noč, ko je prebirala njegova nemočna sporočila, polna obtoževanja in ljubosumja. Vsakič, ko se je odpravil na službeno pot, je bilo enako. Spreminjala se je samo intenzivnost obtožb, ki je variirala glede na lunino meno. Nemočno je strmela v še en rafal obtožb in dvomov, medtem ko je ob prvi kavi, zavita samo v lahko odejo, ki jo je potegnila s seboj s postelje, razmišljala, kako je možno, da hkrati želi, da je ves čas z njim, a ni dovolj dobra, da bi jo predstavil prijateljem. Ubita od obtožb je sedela ob oknu in opazovala, kako se kaplje dežja trudijo prebiti skozi prah, ki se je nabral na steklu. Vse je bilo nekako zadušeno, kot njena čustva. Osamljenost je bila njen vsakdanji spremljevalec, tiha senca, ki jo je spremljala tudi v najbolj svetlih trenutkih dneva. Včasih je imela občutek, da […] Read More
Noč za nočjo je sanjarila o njegovih poljubih, ki jih še ni poznala. Ni vedela, ali se poljublja nežno in sanjavo, kot bi na ustnice sedli lahki metulji, ali strastno in lačno, v želji, da jo okusi celo. Včasih si je v tišini, medtem ko so se mestne luči lomile na stropu njene sobe, predstavljala, kako bi bilo, če bi se njegove ustnice dotaknile njenih – sprva previdno, skoraj sramežljivo, kot bi hoteli vprašati, ali smejo. Drugič si je domišljala, da bi jo poljubil z vso močjo neizgovorjenih hrepenenj, tako silovito, da bi pozabila dihati. Noč za nočjo se je spraševala, če bo njegov prvi dotik po mesecih prebudil roj metuljev ali bo zgolj nekaj vsakdanjega. Srce ji je vsakič rahlo zastalo ob misli na trenutek, ko bi se morda končno uzrla. Kaj, če bi bil njegov pogled topel in globok, kot je sanjala, ali – kar je bolj bolelo – prazen in oddaljen, kot da vse tisto, kar je nosila v sebi, obstaja le v njej? Ustvarjala si je zgodbe in scenarije, ki se morda nikoli ne bodo uresničili. V svoji domišljiji je odigrala že na stotine srečanj. Včasih sta se srečala med množico ljudi – on bi jo […] Read More
Včasih je dovolj le ena beseda. En sam znak, ki bi dokazal, da obstaja v mislih nekoga drugega. Da nekje, v vsakdanjih trenutkih – med čakanjem na kavo, v vrsti za kruh ali med večernim umivanjem zob – misel za hip uide k njej. Da jo nekdo v mislih pokliče po imenu, tako kot bi jo lahko, tiho, z rahlim nasmeškom, ki bi ga bilo mogoče slišati že v načinu, kako je napisano sporočilo. V dolgih večerih, ko jo objame tišina, gosta in mehka kot volna, sedi na robu postelje, z rokami okrog kolen. Pogreša nekaj neizrečenega, nekaj, kar nikoli ni bilo zares izgovorjeno. Ne pogreša pogovorov, ki bi jih poznala noč in srce, ne dotikov, ki bi jih že izkusila. Pogreša možnost, ki je ostala neuresničena. Tisti majhen premik sveta, ki bi ga prinesla ena sama beseda. Nekaj, kar bi raztopilo dvom in ji dalo vedeti, da je nekje nekdo, ki jo sliši. Ki jo razume tudi med vrsticami. Zdaj med vrsticami ni ničesar. Ni stavkov, ki bi jih bilo treba razvozlati. Ni vprašanj, ki bi zahtevala odgovor. Ni smeškov ali pik, za katere bi se spraševala, ali so postavljene namenoma. Ostaja samo prazen prostor, kjer bi lahko bivala […] Read More
“Se kdaj nasmehneš, ko prebereš, kar sem ti napisala?” To vprašanje je viselo med njima kot par kapljic, ki omahujejo na robu strehe, preden se odločijo pasti. Pisala mu je v valovih. Ne vsak dan. Včasih jo je popadla potreba po tišini, umiku, drugič je besede izlila kot kavo čez rob skodelice – po nesreči, a z namenom. Sporočila so prihajala neredno, kot poletne nevihte. V sporočilih ni bilo vprašanj, ki bi terjala odgovore. Bila so kot pisma, izgubljena v času. Kot pošiljke, za katere nihče ni vedel, ali bodo sploh kdaj prispele. »Danes sem spet razlila nekaj čustev,« mu je nekoč zapisala. »Tokrat sem bila bolj pogumna. Morda celo preveč. Morda boš moral sezuti čevlje, ko jih boš bral – ker je voda že do gležnjev.« On jih je prebiral počasi. Kot da vsaka vrstica potrebuje svoj dih. Včasih je obstal pri eni sami besedi, kakor da stopi skozi skrivni portal v drugo vesolje. Drugič jih je preletel vse naenkrat in zmeden obstal – prepojen z njenim notranjim monologom, za katerega ni prosil, a je treščil vanj, kot neurje. Ni ji vedno odgovarjal. A včasih se je zasmejal. Tiho, skoraj sramežljivo. Kot otrok, ki najde risbo iz preteklosti in si ne upa priznati, da je vanjo […] Read More
Trajalo je. Bilo je počasno, skoraj nerazumljivo razraščanje zaupanja. Najprej je z eno roko odpenjala zaponke preteklosti, nato z drugo zlagala ščite in meče v omaro. Najprej za nekaj ur. Potem za ves dan. Nazadnje so tam ostali za vedno. Ob njem je postala drugačna. Gola v svoji človeškosti. Pokazala mu je, kako zadrhti, ko jo poboža po tilniku. Povedala mu je, da ponoči ne more spati brez vsaj malo svetlobe. Da se boji višine, a še bolj padca. Da ima včasih občutek, da karkoli naredi, ne bo dovolj. In on je vse to vzel. Nežno, kot nekaj svetega. Čuval je njeno zaupanje kot svetinjo. Vse do trenutka, ko jo ni več potreboval. Dolgo je verjela, da jo vidi takšno, kot si je vedno želela biti videna – z razpoko, skozi katero prihaja svetloba. A kasneje je razumela: svetloba ga je zaslepila. Ko je videl vse njene plati – tudi temne, neodločene, boječe – mu je postalo lažje, da jo rani. Lažje, da vanjo usmeri bes, ki ga ni zmogel pomiriti v sebi. Dolgo je verjela, da jo vidi takšno, kot si je vedno želela biti videna – z razpoko, skozi katero prihaja svetloba. A kasneje je razumela: svetloba ga […] Read More
Živela je njegove besede. Ne tako, kot ljudje živijo zgodbe v knjigah ali pesmi, ki jih požirajo v tišini noči. Ne. Ona je v njegovih stavkih dihala. Srkala jih je, kot bi bila žejna po dolgem pohodu čez puščavo. Kot da bi vsaka njegova misel, ki jo je delil z njo, postala drobna kapljica, ki ji ohranja upanje pri življenju. Včasih so bili to le utrinki. Stavki, ki jih večina ljudi niti ne bi opazila. Odlomek iz dneva, ko ga je razžalostil pogled na starca z rožami v rokah. Zapis o vetru, ki je pihal s severa in spominjal na nek pozabljen kraj. Njene oči so drsele po črkah, a srce … srce jih je znova in znova ponotranjalo, prevajalo v pomen, ki ga ni mogoče zares ubesediti. Počasi je odkrivala tančice, ki so ga zakrivale. Kot arheologinja, ki z nežnim čopičem odstranjuje prah z dragocene najdbe, da ne bi česa prelomila. Plast za plastjo je spoznavala, kdo je in kaj vse se skriva za na videz nedostopnim obrazom, tistim, ki je celo na fotografijah nosil le redke, zadržane sledi nasmeha. Velikokrat se je spraševala, kako je mogoče, da pogreša nekoga, ki ga v resnici nikoli ni zares spoznala. Kako […] Read More
Sedi v temi dvorane. Še preden se prižgejo luči. Še preden vstopijo ljudje in prostor napolni šum pričakovanja, šelestenje programov, dotiki dlani, tihi pozdravi, vonj po parfumu in zatohlem žametu. Sedi tam – nevidna, skoraj prosojna, v temi, ki diha skupaj z njo. Na enem izmed tistih stolov, ki so vsrkali na tisoče energij. Ki poznajo stotine zgodb, tisoče pogledov, tihe solze in zadržane nasmehe. Stol, ki je bil priča aplavzom, razhodom, vzdihom ob zadnjih tonih arije in objemom, ki so se zgodili v temi. Tak stol nosi spomine drugih, a danes drži njene. Zamiži. Čuti njegovo dlan v svoji, čeprav ga ni ob njej. Domišljija jo prelisiči s takšno nežnostjo, da bi ji skoraj verjela. Nasloni glavo na oblazinjen naslonjalo in si domišlja, da je to on. Njegovo telo. Njegova bližina. Zazdi se ji, da še vedno v zraku visi vonj njegove kože – tisti rahlo začinjen, topel, domač. Globoko v sebi ve, da je to samo vonj tosočerih predstav, a si rada domišlja. »Manjkaš,« šepne v gluho temo. Glas ostane med praznimi stoli, med vrstami, zavesami in sencami. Ne vrača se kot odmev, le obleži tam – kot dokaz, da je bila, da čuti. Ne želi govoriti. Tišina je njun zaveznik. […] Read More
0 comments