In tu sem… z malce otožnim pogledom sanjarim

In tu sem… Mešanih občutkov, medtem, ko na konici jezika še vedno ostaja okus po soli in poletnih počitnicah. Tu sem z rahlim nemirom, za katerega krivdo skušam prišiti mlaju in pomanjkanju spanja. Nekje v meni se nabira čuden nemir, ki mu v resnici, če sem popolnoma iskrena, ne poznam čisto pravega razloga. Je krivo nekaj kar sem izgovorila ali napisala. Je krivo nekaj, česar morda nisem izrekla ali napisala. Je kriva nenadna prizemljitev v službi ali dejstvo, da je spet poletje drvelo mimo, kot dih. In sem spet izpustila večino poletnih večerov v mestu. Tu sem… V svojih mislih. V svojih analizah vsakega trenutka, ki se mi je zdel vreden zapisa v spomin. Tu sem… V nekih otožnih blodnjah izgubljenke. Tu sem besna sama nase, ker venomer ponavljam iste napake, ki me zlepa ne izučijo. Tu sem. Razočarana nad perfekcionistko v meni, ki je znova komplicirala, iskala vzorce, postavljala zidove okrog sebe in ne dovolila, da trenutki preprosto vzplamtijo, zagorijo in izdihnejo.  In tu sem… Veselim se vsega, kar prihaja. Gneče, ko bom spet na sekunde planirala svoj urnik. Veselim se nove sezone fotografiranje. Novih dogodivščin na radiu. Veselim se vsega, kar prihaja, hkrati pa pogrešam vse, kar je … Continue reading In tu sem… z malce otožnim pogledom sanjarim