CONVERSATION PIECES

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

STUDIO: CONVERSATION PIECES

 

Darja Štravs Tisu s svojim unikatnim fotografskim pogledom na ples in telo v gibanju beleži izmuzljiv medij plesa. Njene fotografije so več kot zgolj dokumentarni zapis trenutka. Darja lahko ujame tako samo formo plesa, kot njegovo vsebino, oz. vsebino posameznika pred svojim objektivom. Natančno obeležuje stanja, občutke in ustvarja kompozicije, ki presegajo medij, ki ga fotografira. Slike, ki jih ustvarja, balansirajo med pogledom od zunaj in od znotraj; trenutke, fragmente, ki jih ujame skozi njen objektiv postanejo sam svoj svet in celotna, neodvisna zgodba.

Delo z Darjo je vedno izjemno. Ima edinstevno sposobnost in poseben čut, da se v trenutku ko fotografira poenoti z dogajanjem pred svojim objektivom in postane integralni del dogodka. Kot fotografinja je izjemno subtilna in pazljiva, vedno točna in hitra. Njene fotografije pa me vedno znova presenetijo z natančno uporabo kontrastne svetlobe, vrhunskimi kompozicijami in tankočutnim beleženjem gibanja, stanj in emocij.

– Magdalena Reiter

 

Magdalena Reiter svojo novo predstavo poimenovala Delčki pogovora. Ne zanaša se na nobeno vnaprej določeno temo pogovora – bodisi med koreografom in plesalcem ali med plesalcem in občinstvom. Primarno se osredotoča na (ženska) telesa in njihove lastne monologe.

John Berger je nekoč dejal, da je način, na katerega gledamo neko umetnino, odvisen od vrste predpostavk: o lepoti, resnici, civilizaciji, oblikah, statusu in okusu. Glede na to se zdi tema sodobnega plesa še bolj neoprijemljiva, izmuzljiva, nerazumljiva, zlasti če se pri oblikovanju in prilagajanju telesa ne zanaša na opis, na domišljijski okvir, temveč na samo telo in njegove lastne možnosti interpretacij.

Zato je Magdalena Reiter svojo predstavo poimenovala Delčki pogovora. Ne zanaša se na nobeno vnaprej določeno temo pogovora – bodisi med koreografom in plesalcem ali med plesalcem in občinstvom. Primarno se osredotoča na (ženska) telesa in njihove lastne monologe. S telesom se ukvarja na laboratorijski način. Razpoke, ki se pojavljajo v procesih destrukcije, analize in redefiniranja telesa kot nepopolnega in nepričakovanega, nam ponudijo vpogled v kritiko tega, kako dojemamo žensko telo na odru, pa tudi samozaznavanja, samozavedanja in posledičnega vedenja.

 

Koreografija: Magdalena Reiter
Plesalke: Ana Vnučec, Dina Ekštajn, Martina Tomić, Ana Mrak, Ida Jolić, una Štalcar Furač
Dramaturgija: Vedrana Klepica
Kostumografija: Ana Savić Gecan
Glasba: Nenad Sinkauz in Alen Sinkauz
Scenografija: Andrej Rutar
Asistentka koreografije: Lada Petrovski Ternovšek
Oblikovanje luči: Marino Frankola


Njegova simfonija otožnih pesmi

April 20, 2017
by darjin01
Tisti dan sem sedela na tleh. Prislonjena na ogledalo v enem od baletnih studiev nacionalne operne hiše. Takrat, tisti trenutek, prav tistega sončnega popoldneva, se je po kotih dvorane plazila nekakšna otožna črna gmota žalosti. “Verjetno je kriva glasba,” sem pomislila. “Ali pa ponedeljek. Ponedeljki so krivi za vse tegobe sveta.”  Ne vem od kje se je prikradla ta otožnost. Ne vem, kako ji je uspelo, da mi zleze v vse pore telesa. Žalovala sem in preklinjala vesolje. Žalovala sem za nekom, ki ga v življenju nisem srečala in nisem spoznala. Preklinjala sem vesolje, ker mi ni dalo priložnosti, da bi ga spoznala. Verjetno strašansko egoistično razmišljanje, ampak želela sem si samo kapljico te izjemnosti, ki jo je premogel. Samo senco tega… Samo pičico.    Simfonija otožnih pesmi je žalostinka. Živi in diha nekaj tako zelo otožnega. Oddaja nekaj tako močnega in globokega, da se ti zdi, da te s svojimi ogromnimi, žalostnimi rokami zgrabi v pest in te zmečka. Zmečka vsak košček tvojega bita do neopisljive in neotipljive bolečine. Simfonija otožnih pesmi je tako zelo emocionalna, kot bi vanjo svoje žalovanje vdihnile vse duše tega sveta, ki so ostale same v svoji izgubi in bolečini.   Simfonija otožnih pesmi […]
Read More

Blues v moji glavi

May 28, 2018
by darjin01
Nedelja je počasi, v zadnji izdihljajih, kinkala v pozen, shlajen pomladni večer. Popoldanska nevihta je s seboj odplaknila soparo in napetost popoldneva. Polna vtisov sem sedla za computer. Od petka mi je ostajal dolg. Fotografije koncerta, ki se je zavlekel globoko v noč in s katerega sem, pred koncem, odšla domov z mislijo, da ne maram predolgih koncertov, ker mi ne pustijo okusa po še. »Fotografije bom izbrala in uredila v nedeljo zvečer«, sem si rekla. In tu je bil ta večer. Nastavila sem si njegovo playlisto. The best of. Vedno se zapodim med fotografije z ustrezno glasbeno podlago. Zdi se mi, da se tako vrnem v tisto koncertno vzdušje. Zdi se mi, da tako bolj začutim vzdušje. Bolje izberem. In v nekem trenutku sem se zalotila, da se mi pogled megli. Da je vse postalo neostro in da je moj obraz moker od solz. »Ne lomite mi bagrenje,  pod njima sam je ljubio…  Bosonogu i odbeglu od sna.” Ujeta sem se znašla med zvoke klavirja, čela, basa, tamburic in nekih starih, grenkih čustev. Ker takšna glasba ne more nastati zgolj izpod prstov nekoga veščega zlaganja besed. Takšne besede imajo težo zgodnje pomladanskega snega, ki lomi nežne veje dreves. In […]
Read More

V pekel in nazaj

March 14, 2018
by darjin01
Že nekaj časa je tega. Navihana zgodba in kot sama rada rečem, po tauferjevsko večplastna, je bila ena od premier leta 2015. Sama sem jo pravzaprav doživljala v nekakšnem transu. Preutrujena, da bi se lahko branila vseh možnih energij in presveža v tem, da bi znala pobegniti. Vendarle je bilo to pred tremi leti in naša je bila takrat relativno sveža fotografinja v nacionalni operni hiši. In tam nekje blizu su bili vendarle ljudje, ki sem jih vedno občudovala le od daleč. Takrat pa sem jih nenadoma srečevala po hodnikih, poslušala njihove glasove. In Vito Taufer je bil do takrat neko oddaljeno božanstvo drugih teatrov. Da se razumemo. Še vedno ga občudujem. In še vedno je človek, ki mi ostaja največji misterij. Ampak ljudje, ki jih človek srečuje skoraj vsak dan, kljub vsemu dobijo malce bolj zemeljski pridih. Iskreno, če sem morala v Vitovo bližino, sem si želela skočiti iz kože se skriti v najtemnejši kot gledališča, se razbliniti v zrak. Ali, če sem že pri Orfeju v peklu, magari pobegniti v pekel. Preprosto zato, ker na večino ljudi, ki jih spoznam, znam reagirati. Na večino. In če se slučajno sprašuješ, zakaj sem si upam šele po tolikem času dotakniti […]
Read More

MILANO BREZ PREDSODKOV

September 11, 2018
by darjin01
Ko človek sliši besedo Milano, skoraj praviloma pomisli na modo, expo, industrijo in nogomet. Pa vendar je mesto toliko več od tega. Pravzaprav je čudovit vikend pobeg v preteklost. V svet Verdija. Tja, kjer je nastal vsem znani kolač Panattone. V svet, nenazadnje, Da Vinchijeve šifre. Tudi če zmanjka časa za pohajkovanja po mestu in bi se izognil vrvežu in prometu mesta, je vonja starega centram, trga pred katedralo, prav tako prečaroben. S kavo in sladico v lastnih mislih lahko opazuješ mimoidoče. “Because we would not wear any clothes because it was so hot and the windows open and the swallows flying over the roofs of the houses and when it was dark afterward and you went to the window very small bats hunting over the houses and close down over the trees and we would drink capri and the door locked and it hot and only a sheet and the whole night and we would both love each other all night in the hot night in Milan. That was how it ought to be.”Ernest Hemingway “Retire me to my Milan, where every third thought shall be my grave.”William Shakespeare
Read More
Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.