Draga Barcelona

24. 10. 2017
by darjin01
Draga moja Barcelona… Saj veš, da sem malo zaljubljena v vse kar je vročega in temperamentnega. V vse, kar pokaže malce strasti in v vse kar pokaže, da je krvavo pod kožo. In ti, draga Barcelona, si vse našteto. Drzna in po špansko vihrava. Hedonistična in strastna. Ljubim trenutke, ko se lahko sama sprehodim po tvojih ulicah. In ljubim celo tiste trenutke, ko se na La Rambli spričkam s prodajalcem Churosov, ki mi hoče prodati nek približek tega ocvrtega greha. In ljubim jutra, ko se sprehodim med mešanico vonjav in kakofonijo zvokov na lokalni tržnici in ob tem pazim, da ne bom stopila v največjo lužo, ki se je scedila iz stojnice z ribami. Ali, ko zatavam v Barri Gotic in se izgubim na ozkih uličicah. In tam obsedim na kamnitih stopnicah in s priprtimi očmi opazujem ljubkega kontrabasista, ki preigrava  Dragonettija. Ah, draga moja Barcelona, tako uglajena in urejena, pa vendar na trenutke taka, kot bi te ustvarjal nadrogiran arhitekt, ki je stavbe spreminjal v čudne, malce nore plazilce. Veš, draga Barcelona, morda se med tvojimi zidovi tako dobro počutim ravno zato, ker sem malce taka kot ti. Malo nora, preveč temperamntna za slovenko, kot zna pripomniti moj prijatelj, s […]
Read More

NEIZREČENO

25. 9. 2017
by darjin01
V mojih mislih se odvija že vsaj  sto tisoči pogovor s teboj. Verjetno se jih je v moji glavi zgodilo veliko več, kot v resničnem življenju. Medtem, ko se v slušalkah razlega Rachmaninova Sonata za čelo v G molu. Nekaj, česar ti skoraj zagotovo ne bi poslušal. Ti bi verjetno mrmral ob kakšnih Novih fosilih ali Oliverju ali pa ob melodijah Splitskega festivala iz leta 1975, ko me sploh še ni bilo. Saj.. Če bi bila druačna. In če bi bila usoda drugačna, bi ti morda zadnja leta razlagala o Čajkovskem, Verdiju, Mozartu ali Vaughan Williamsu…  Tako pa… Najini pogovori potekajo samo v mojih mislih. Tu sem sama njihov režiser. Skoraj vedno mi odgovoriš tisto, kar bi si odgovorila sama. Sprašujem se, če bi se po najini stari maniri zbadala in iskala najbolj grobe odgovore, se pretvarjala, da sva se prizadela, čeprav bi oba vedela, da se pod vsem tem zbadanjem, sarkazmom in cinizmom skriva zgolj gola naklonjenost.  Veš, če bi bila drugačna in če bi se življenje odvilo malo drugače, bi ti danes verjetno lahko povedala marsikaj. Dala bi ti vse tiste skrivnosti, ki so zdaj pač ostale samo pri meni in jih nimam komu predati. Ker verjetno me […]
Read More
Trinajst. Za menoj je trinajsti potop. Pa saj ne gre za številko, ali pač?! Ne, da se razumemo. Nisem vraževerna. Nikoli nisem bila. Ampak včasih, ko se vse nekako čudno poklopi, se pač človek vpraša, koliko je dejansko na stvari. Na teh nesrečnih, po krivem obtoženih številkah. In po trinajstem ždim v kotu svojih misli. Zvita v klopčič se malce smilim sama sebi. Ker je preveč misli. Prehud tornado. Preveč žubori… Ker mi je ravno na trinajst šlo vse narobe. Oz. vsaj tako se mi je zdelo. Poglej me. Sem človek, ki ne prizna, da potrebuje pomoč. Še takrat ne, ko je zares hudo. Navajena sem reševati svoje situacije. Navajena sem biti samostojna. To mi je bilo vcepljeno v DNK menda. Od tiste smrklje naprej, ki se je obnašala kot fant, in so ji sošolci za obleko metali gosenice, sem vedno dvignila glavo in šla naprej. Brez, da bi od koga pričakovala, da mi bo podal roko, da se lažje poberem. In zato je v moji glavi taka zmešnjava. Vrtiljak dogajanj, vlakec smrti vseh možnih čustev. Novi Darji je po svoje všeč, da si drzne priznati, da potrebuje pomoč, tista mala deklica v fantovskih hlačah pa besni in vpije name […]
Read More
Ne priznam, da prihaja jesen. Nočem še dati priložnosti vročim čajem z medom in debelim jaknam. Čeprav jo čutim. Plazi se že nekaj tednov, prav hinavsko izza mestnih vogalov pripiha v hladnem vetru, ki ti nehote naježi kožo. Čutim jo v zvokih, ki počasi izginjajo iz ulic mesta. Čutim jo v tem, da kotiček v katerem sva nekoč pila čaj in ga je čez poletje zamenjala skrinja s sladoledom, spet čaka na nekoga, ki si bo dlani grel na topli skodelici vročega planinskega čaja in se ob tem pritoževal, da v mestu tako redko dobiš dober čaj. Saj veš… Tisti kotiček v kavarni s pogledom na meni tako ljubo hišo, polno pravljic in domišljije in objemov in varnih misli. Vse to mi govori, da gre poletje h koncu. Ga lahko malce raztegnem? Samo za nekaj tednov? Vendarle je bil tako posebno in tako čarobno. Toliko mi je dalo. Tako zelo me je spremenilo.   Čutim, da prihaja jesen. V otožnosti, ki se mi je naselila v srce, medtem ko gledam, kako mi po šipi avtomobila drsijo dežne kaplje in meglijo pogled na rdečo luč. Čutim jo na koži, kjer so dežne kapljice postale neprijazne in hladne in več ne blažijo vročih misli, ki […]
Read More
In tu sem… Mešanih občutkov, medtem, ko na konici jezika še vedno ostaja okus po soli in poletnih počitnicah. Tu sem z rahlim nemirom, za katerega krivdo skušam prišiti mlaju in pomanjkanju spanja. Nekje v meni se nabira čuden nemir, ki mu v resnici, če sem popolnoma iskrena, ne poznam čisto pravega razloga. Je krivo nekaj kar sem izgovorila ali napisala. Je krivo nekaj, česar morda nisem izrekla ali napisala. Je kriva nenadna prizemljitev v službi ali dejstvo, da je spet poletje drvelo mimo, kot dih. In sem spet izpustila večino poletnih večerov v mestu. Tu sem… V svojih mislih. V svojih analizah vsakega trenutka, ki se mi je zdel vreden zapisa v spomin. Tu sem… V nekih otožnih blodnjah izgubljenke. Tu sem besna sama nase, ker venomer ponavljam iste napake, ki me zlepa ne izučijo. Tu sem. Razočarana nad perfekcionistko v meni, ki je znova komplicirala, iskala vzorce, postavljala zidove okrog sebe in ne dovolila, da trenutki preprosto vzplamtijo, zagorijo in izdihnejo.  In tu sem… Veselim se vsega, kar prihaja. Gneče, ko bom spet na sekunde planirala svoj urnik. Veselim se nove sezone fotografiranje. Novih dogodivščin na radiu. Veselim se vsega, kar prihaja, hkrati pa pogrešam vse, kar je […]
Read More
Nekaj metrov pod morsko gladino sem srečala vse svoje demone. Prisežem, da so bili tam. Gledala sem jih iz oči v oči. Ma ne… Bolščali so vame. Z izbuljenimi zrkli. In prisežem, da sem slišala njihovo nesramno režanje. Srečala sem jih tam nekaj metrov pod morsko gladino. Že leta si želim pod vodo. Pa ne tako na dah. Ko človek ves nervozen životari na nekaj atomih kisika. Ne, ne tako… Zares. Kljub nekoč davno, malo za res, malo za hec napisani astrološki karti, v kateri piše, da naj se izogibam globoki vodi. Menda tiste ribe v podznaku vendarle premagajo treznega kozoroga. Za razliko od znancev me temna voda ne plaši, ampak pomirja. In tista čudna bitja tam spodaj se mi zdijo skoraj malo čarobna. Morje ni zgolj voda. Morje ne zahteva ničesar. Le spoštovanje. Globoko spoštovanje. Več kot deset let sem razmišljala o tem, da bi šla na tečaj potapljanja. Pa kar nikoli ni bil pravi čas, ali pa ni bilo pravega poguma. Kaj pa vem. Morda pa preprosto ni bilo še namenjeno. Morda so tisti moji demoni še preveč rohneli. A kateri so? Mnogo jih je.  Strah pred tujci. Prvi od vseh demonov me je že na začetku pogledal […]
Read More

Deželak junak in moj Radio 1

12. 6. 2017
by darjin01
Poznam fanta, ki ima tako veliko srce, da bi vanj spravil ves svet in še bi ostalo nekaj prostora. Poznam fanta, ki je tako prismuknjeno naiven, da vejrame, da lahko spremeni svet. Verjame v dobro. Verjame tako močno, da je njegova vera kot blazno nalezljiv virus. Poznam fanta, ki je junak. Pravzaprav postavlja na laž vse, ki pravijo, da superjunaki ne obstajajo. On je za razliko tistih iz filmov in stripov, pravi superjunak. Iz mesa in krvi. Iskren. Predan. Srčen. On je tisti, ki ne vpraša. Poznam fanta stako močno voljo, da stisne zobe tudi takrat, ko je najhuje in je na robu zmogljivosti, ker pred seboj vidi samo plemenit, dober cilj. Poznam fanta, ki s svojo voljo za seboj potegne vse, ki si dovolijo, da ga vidijo s pravimi, iskrenimi pogledi. In ponosna sem, da ga poznam. Ponosna sem, da imam to čast, da si z njim delim velik del življenja. Svojo službo, ki je v nekem davnem trenutku postala veliko več od tega. Postala je družina. Varnost. Zanesljivost. Miha Deželak je že tretje leto zapored dal od sebe vse za otroke iz socialno ogroženih družin. Za otroke, ki s seboj nosijo tako težko prtljago, da te njihove zgodbe […]
Read More

Ne maram aprila

18. 4. 2017
by darjin01
Ne maram aprila. April je mesec odhajanja. Mesec poslavljanj. Bega me tisoč in ena misel. Tisoč in en občutek. Begajo me glasovi, ki jih nočem pozabiti. Nočem izpustiti v pozabo. Človek je živ dokler se ga spominjajo, pravijo. Živ je, dokler obstaja nekdo, ki sliši njegov glas ali vidi njegov pogled, ko zapre oči. In tako včasih sedim kje sama in se spominjam. Oklepam se spominov, da bi ostali živi.   Pogovarjam se z glasovi ljudi, ki so odšli. Preveč jih je odšlo tik preden se je pomlad prevesila v poletje. Odšli so, kot bi hoteli reči, da ne želijo videti, kako se stara pomlad in kako postaja običajna in zrela v svojem ciklu. Ampak njhovi glasovi še kar zvenijo v moji glavi: “Rad te imam, veš!” “Kje si cukr moj!” “Hej! Pojdiva gledat zvezde do jutra.” Ne maram aprila. Prinese mi kup spominov. Prinese mi občutek osamljenosti. Občutek, da sem nekoč pred leti izgubila sidro in me še vedno ni odneslo nekam v nek mirem zaliv, kjer bi me življenje nehalo premetavati. Ne, res ne maram aprila. Preveč mi je podoben. Zjoče se v nekem trenutku. Na videz brez razloga. Kar tako… Muhasto. Po žensko začne točiti kaplje. Ne […]
Read More

Neuporabljeni dnevi

4. 4. 2017
by darjin01
Ne vem zate, ampak jaz se sama sebi zdim malo čudna. Malo preveč zasanjana. Malo preveč naivna. Malo preveč zazrta v “nekoč – nekje”. Razen, ko so v igri človeški odnosi. Takrat se pretvarjam, da sem trdna, skušam se prepričevati, da sem nedostopna in trudim se, da mi nihče ne bi toliko zlezel pod kožo, da bi lahko kdaj bolelo. Skušam ostati toliko nedostopna, da grem v vsakem trenutku lahko z dvignjeno glavo in nasmehom naprej. Verjetno temu botruje življenje. Gora izkušenj. Lepih in manj lepih. Dejstev, da sem bila včasih samo most do lepše prijateljice. Dejstev, da sem bila včasih samo “saj si fajn, jaz sem kriv” ali pa “nisem ti mogel povedati, da obstaja še ena, ker te nisem želel prizadeti”. Ali pa morda “ti si tako samostojna, jaz pa potrebujem nekoga, ki bo bolj moj”. Izgovori, ki so bili nametani na kup, kot gora ponošenih čevljev ali strganih oblačil. Nekoč sem se še zapirala v svojo pubertetniško raztreščeno sobo in prelivala solze, brala osladne romane in se ob vsakem takem izgovoru zatekala v pravljice. Potem… Potem pa človek dobi luske. In luske so varne. Morda malo grde, ampak vseeno varnejše, kot tanka rožnata koža. Ostane pa, skrite […]
Read More

Nekaj čarobnega

16. 2. 2017
by darjin01
Orkester je čarobna tvorba. Kot ogromen organizem, sestavljen iz drobnih nevidnih nitk. Tisti, ki ste pogledali film Avatar, boste vedeli o čem govorim. O tistem drevesu, na katerega se povežejo vsa bitja planeta. Z drobnimi nitkami. In se začutijo.      Dirigent je drevo. Nekdo, ki razporedi energijo med maso instrumentov in ljudi. Nekdo, ki vzame kričanje violinam in ga preda čelom. Nekdo, ki ljubezen iz strun viol pošlje pihalom ali odvzame bes trobentam in ga položi na opne bobnov… Orkester je nekaj tako čudovitega, da se včasih težko ubesedi. Že, ko sem bila majhna, sem sanjala o tem, da bi nekoč bila del takega sestava. In ko sem hodila na operne in baletne predstave, so me ob prvih zvokih uverture, oblile solze. Zvok orkestra se mi je zdel tako čaroben, mogočen in lep, da vse te lepote duša preprosto ni prenesla…   In kasneje, ko sem že bila članica orkestra, se mi je še vedno zgodilo, da so me sredi igranja oblile solze. Da me je dušilo od vsega lepega. Od lepote glasbe, drhtenja strun pod prsti ali vibriranja lesenega ljubimca ob katerega sem se privijala. Tudi tokrat ni bilo nic drugače. Kljub temu, da sem v novo sezono […]
Read More

Všeč si mi, ker si obilna

14. 2. 2017
by darjin01
Tole je zgodba nekega poletja.  Resnična. Popolnoma resnična. Z današnje perspektive se mi zdi celo nekako zabavna. Rada imam luštno kavarno pred eno od medijskih hiš. Prijetna mi je. Poleti zjutraj rada posedim pod senčniki in opazujem vrabce, ki kradejo vrečke sladkorja in imajo potem pravo predstavo, ko jih odpirajo. Ej, presneta mala aviacija se je prav specializirala za odpiranje sladkornih vrečk. No, in tako sem nekega jutra – se opravičujem, ampak po mojih standardih jutro traja najmanj do enajstih – sedela ob svoji življenjsko potrebni skodelici kave in se utapljala v lastnih mislih. Bog ne daj, da me kdo zmoti v teh jutranjih “kujanjih”. Kar prisedel je. Brez vprašanja. Vehementno je prekrižal noge in se nagnil nazaj, da se mu je kratka majica napela čez ves prsni koš. V moji glavi je nenadoma nastal tornado. “Kdo je? Bi ga morala poznati? Šit, spet se bom osmešila, ker nimam pojma, kdo je ta moški osebek. Faaak, očitno bi morala vedeti, če je tako suvereno prisedel. Mater, pa moja spihana glava…Spomni se, Darja… Misli…” Stanje, ko sem tuhtala, kako se bom izvlekla iz skrajno čudne situacije, ko človek razmišlja, kako speljati vprašanja in odgovore, da dotični ne bo ugotovil, da se […]
Read More

Besede so težko orožje

14. 2. 2017
by darjin01
Včasih se postavim pred ogledalo… Tisto pregrešno stvar, ki so jo babice prezirale. Češ… Nekaj grozno grdega je, če si si všeč… Poznam to. No, in tako se včasih postavim pred ogledalo in iščem. Iščem na sebi nekaj lepega. So to oči? Ah ne… Premajhne. Čudne barve. Niso obrobljene z gostimi dolgimi prepalnicami. Niso mandljaste in zgovorne. Je to nos? Kaj pa vem. Nič posebnega. So to ustnice? Morda… Niso jezno tanke ali neprestano ukrivljene v jezno grimaso? Lasje morda? Ne… Čudne barve hojevega medu… Nekam čudno kodravi s karakterjem vrbe žalujke. Nasmeh? Ja, nasmeh morda. Nasmeh je čudovita kulisa, ki sem jo dodelala skozi leta. Tudi takrat, ko skriva žalost, deluje vesel. To je moja zgodba… Iskrena. Pred leti sem dobila prošnjo, če bi bila pripravljena odgovoriti na nekaj vprašanj lokalnega časopisa. Iz tistih krajev, kjer čas teče drugače. Kjer vsak pozna vsakega. In seveda vsak tudi obrekuje vsakega. Konec koncev, kaj bi pa človek drugega počel v dolgih zimskih večerih, ko hiše dišijo po sveže pečenih piškotih. “Ne bo vam prijetno,” sem odgovorila. “Pa vseeno.” “Prav, pa vseeno…” In potem so se nekateri obračali stran. Ko sem povedala, da sem se vsako jutro zbujala s strahom pred sošolci […]
Read More
Čudno smo ustvarjeni ljudje. Ko smo otroci nam nihče ne zameri iskrenosti. Lahko smo izrekli karkoli in če je bilo neumno, morda preveč iskreno, v napačnem trenutku, so se starejši le nasmejali. Iskrenost je bila zabavna. In potem odraščaš. Vse manj je stvari, ki ti jih je dovoljeno izreči. Vse več je stvari, ki so prepovedane. In nazadnje končaš v filmu, ki se mu reče življenje, ampak vse preveč spominja na slabo televizijsko limonado. Ne dovoliš si čutiti, ker si lahko prizadet. Ne dovoliš si izreči, ker si lahko tarča posmeha. In tako pestuješ svojo kepo misli. Čedalje več jih je, tistih neizrečenih in zamolčanih. Toliko, da nekega dne ta kepa misli postane težka, kot sidro in te vleče k tlom. In svet vse bolj postaja poln ljudi, ki s sklonjeno glavo hitijo po ulicah in na plečih nosijo vse težko vrečo misli, ki jih z vsakim letom bolj tišči k tlom.  Leta minevajo. In nekega dne se zalotiš, da hitiš skozi življenje in si ne dovoliš, da bi ti srce malo hitreje zanihalo. In ti namesto čustev v srcu čepijo težke solze. Vse tiste, ki so se nabrale skozi leta, pa se jih ni spodobilo izjokati. Na obrazu nosiš […]
Read More

Recenzija leta

15. 12. 2016
by darjin01
December je tak čuden mesec. Evforičen na eni strani in čudno nostalgičen na drugi. Je mesec, ko vsi delamo recenzije leta, ki se izteka. Kljub nenehnemu hitenju razmišljamo o vsem mogočem. In se sem in tja ujamemo v nekakšno otožno pajčevino spominov in sanjarjenj. Zame je december mesec mešanih občutkov. V isti sapi godrnjam, da je kičast in precenjen, ter da je čaroben in romantičen. Kozoroginja v meni pač ne želi videti bleščavih lučk in razigranega klepetanja ljudi ob stojnicah. Kozoroginja bi trezno prespala cel mesec in si nastavila budilko nekje na začetku januarja. Očitno se nekje globoko pod kozorogovimi treznimi kopiti skriva še nekaj mehkega in romantičnega. Deklica, ki je sanjala o princih, ki niso s testosteronom nabite hobotnice. Deklica, ki si je upala priznati, da je v migetanju lučk nad ulicami nekaj čarobnega. In da jo ob vsem tem rahlo stisne okrog srca in zaščemi v očeh. Morda je danes tak dan… Gotovo je nekaj čudnega v zraku. Nekaj kar sili k solzam in razmišljanju. Razmišljanju o dnevih, ki zdrsnejo tako hitro mimo, da jih včasih skorajda ne uspem poklicati po imenu. In o rojstnih dneh, ki so samo še en dan v tornadu življenja. O ljudeh, ki so končali […]
Read More
Prazniki prihajajo… Čas, ko človek lahko razmišlja in se, ja, na trenutke celo smili sam sebi… Letos ne bom na plan privlekla romantične zgodbe o babici, ki je s kadilom hodila po hiši pred božičem in jo še vedno vidim, kot včeraj, čeprav je že leta pokojna. Morda zato, ker nekje globoko v sebi vem, da je z mano in me pazi… Ne bom privlekla na dan zgodbe o pohodu k polnočnici z bakljami in vračanju skozi zasnežen gozd… Ne, letos bom privlekla na plan zgodbo, ob kateri bi se mnogi obrnili stran. Ker se o takih rečeh preprosto ne govori. Zgodbo o petošolki nekje s podeželja, ki je vsak dan nekaj kilometrov pešačila domov iz šole. Zgodbo, ki je lahko tvoja, moja… Lahko je zgodba tiste plahe sosedove deklice. Ali pa zgodba koga tvojih bližnjih, pa ne znaš ali nočeš videti. Bila je tipična raposajenka. Tipičen otrok, čeprav se pri enajstih morda kdo ne bi strinjal, da so to še otroci… Včasih so bili. In včasih otroci niso želeli na vse kriplje odrasti. Bil je spoštovan gospod. Vsaka mati bi si ga želela za zeta, a na njihovo žalost je bil poročen z otroki. Ampak, oh kako je lepo […]
Read More

Nekoč

5. 12. 2016
by darjin01
Velik del svojega življenja sem preživela na kmetiji. V majhni vasici, kjer je soseda vedno naredila nekaj krožnikov mlečnega riža več, ker je bilo jasno, da se bo priklatil kateri od sosedovih mulcev. Pri sosedih je pač vedno boljše, kot doma. Robutanje ravno dozorelih češenj je bila pač vaška kultura in stari so nas preganjali bolj iz folklore, kot zares. Zvonci na vratih so bili sami sebi namen. Pa da je soseda slišala kako fajn melodijo si je sosed naštimal. Ključavnice pa… No, takrat, ko res ni bilo nikogar nikjer in je cela vas bila na žegnanju pri fari, so prišle prav. Sicer smo pa vsi tako ali tako vedeli, kje ima kdo spravljen ključ. Načeloma so bila vrata na stežaj odprta, če je le bilo dovolj toplo, ali ni bilo prevroče. Vsi smo o vseh vedeli vse in večjih sprememb, razen na novo priseljenih ali odseljenih sveže poročenih, ni bilo. Nekaj najbolj normalnega je bilo poklepetati s sosedi in – jasno, za nekatere tudi to – obrekovati. O čem pa naj se človek pogovarja, kaj ne. Vreme se vendarle že tedne ni spremenilo in razen novega voza posušenega sena in nekaj okopanih njiv, večjih novosti ni bilo. “Vreme se […]
Read More