Naša pa ne gleda fuzbala

12. 7. 2018
by darjin01
Naša pa ne gleda fuzbala. Naša ne gleda nobenega športa. Od tistih zgodnjih dvajsetih in ene najboljših ekip novomeške KK Krka, ko sem vzdihovala za Franjem Arapovićem in po vsaki tekmi – mimogrede, videla sem vse, ki so se zgodile tistih nekaj sezon v Novem mestu –  ostajala kak teden brez glasu. Strastna navijačica, ki je vedno na vse grlo kričala iz prve vrste v dvorani. Nekako se to ni poklopilo z mojim življenjskim stilom in takratnim zgodnjim ljubimkanjem z radijskim mikrofonom.   Vedno nekdo poskrbi za pizzo in alkohole Ampak, da ne zaidem preveč… Skratka… Naša ne gleda nogometa. Iskreno, ne znam niti izgovoriti imen največjih svetovnih klubov ali najbolje plačanih nogometašev. Ma, no dobro, Messi in Beckham sta druga klasa, ker se svaljkata po vsem možnem časopisju. Ne vem, kaj je offside. Do pred kratkim nisem niti vedela, kako dolgo traja tekma.  Iskreno, da bi razumela karkoli v zvezi z nogometom, bi najprej potrebovala nogometni priročnik za telebane. In, da bi zadržala svoj izgled strastne ne-gledalke nogometa ob tokratnem Svetovnem prvenstvu sem na vprašanje, kako da sem si celo nekaj tekem ogledala, odgovorila, da zato, ker vedno nekdo poskrbi za pizzo in alkohol. Tisti, ki me ne poznajo […]
Read More

ZADNJE LJUBEZENSKO PISMO

11. 7. 2018
by darjin01
Po dolgem času sem končno uspela ujeti nekaj dni za počitek. Tisti najbolj idealen počitek. Knjiga, kava, kak sprehod, masaža. Pač eno tistih perverznih razvajanj, ki pripadajo ženskam v zrelejših letih. In takole sedim v hotelskem baru s prilično debelo knjigo, ki jo požiram skoraj z neverjetno hitrostjo. Naročila sem si Cosmopolitan, da je občutek primeren trenutku. V modno razvlečenem poloverju, s sprekrižanimi koleni, na udobni sedežni s Cosmom… Skoraj, kot bi si izmislila. Ta knjiga se je pravzaprav skoraj po naključju znašla pri meni. Po dobrem letu in pol ljubimkanja s Kindlom sem to mojo, za pametnim telefonom, najljubšo elektronsko igračo prevarala s čisto navadno papirnato zgodbo. Eno tistih, ki se znajde v vozičku med solato, korenjem, sadjem, jogurti in nekvašenim kruhom. Preprosto sedela je tam, na polici med knjigami za samopomoč, vsemi možnimi priročniki, biografijami in osladnimi ljubezenskimi zgodbami s platnicami, ki izgledajo, kot iz najbolj pocukranih kostumiziranih filmov. Nič posebnega. Preprosta naslovnica, brez kiča z vsemi faktorji, na katere padem. Konica peresa in malce neroden rokopis. In zdaj jo požiram. S slabo vestjo skorajda. Moj stil so sicer kriminalke, misteriozne zgodovinske enigmatične zgodbe. Vse kar vsaj malo diši po Brownu ali Kenu Follettu. Ljubezenskih zadev se izogibam […]
Read More
Končno doma. Stvari, ki so bile vedno samoumevne, postanejo cel luksuz. Dolgo česanje las naprimer… mehurčkasta kopel. Granola kosmiči z jogurtom in sadjem, make-up, postelja, ki diši znano. Stvari, ki jih sicer ne opaziš, ker so pač del tvojega vsakdana. Počasi se misli sestavljajo in se postavljajo v neko približno usklajeno urejenost. Čisto urejene verjetno še nekaj časa ne bodo. Sedem dni ni veliko časa, če greš na dopust ali na morje. Je pa veliko časa, če morja v življenju še nisi videl. Če si pri štirinajstih še nisi počesal las, če ne poznaš vonja sveže oprane posteljnine ali še nikoli nisi uporabljal jedilnega pribora. Sedem dni je cela večnost, če tvoji starši ne vedo, kako bi priskrbeli osnovne stvari, kot so kruh in mleko. Sedem dni je kot stoletje, če ne veš, kaj boš naslednji dan oblekel in te bodo tvoji sošolci spet zafrkavali, ker si drugačen.   To je samo nekaj zgodb, ki stojijo zadaj. Za to veliko zgodbo fanta, ki mu prijatelji in družina pomenijo vse. Fanta, ki se zna postaviti v kožo slehernega. In fanta, ki vidi dobro v največjem zlu. In je tako poln pozitivizma, da se zdi, da v tem krutem svetu ne bi mogel […]
Read More

Blues v moji glavi

28. 5. 2018
by darjin01
Nedelja je počasi, v zadnji izdihljajih, kinkala v pozen, shlajen pomladni večer. Popoldanska nevihta je s seboj odplaknila soparo in napetost popoldneva. Polna vtisov sem sedla za computer. Od petka mi je ostajal dolg. Fotografije koncerta, ki se je zavlekel globoko v noč in s katerega sem, pred koncem, odšla domov z mislijo, da ne maram predolgih koncertov, ker mi ne pustijo okusa po še. »Fotografije bom izbrala in uredila v nedeljo zvečer«, sem si rekla. In tu je bil ta večer. Nastavila sem si njegovo playlisto. The best of. Vedno se zapodim med fotografije z ustrezno glasbeno podlago. Zdi se mi, da se tako vrnem v tisto koncertno vzdušje. Zdi se mi, da tako bolj začutim vzdušje. Bolje izberem. In v nekem trenutku sem se zalotila, da se mi pogled megli. Da je vse postalo neostro in da je moj obraz moker od solz. »Ne lomite mi bagrenje,  pod njima sam je ljubio…  Bosonogu i odbeglu od sna.” Ujeta sem se znašla med zvoke klavirja, čela, basa, tamburic in nekih starih, grenkih čustev. Ker takšna glasba ne more nastati zgolj izpod prstov nekoga veščega zlaganja besed. Takšne besede imajo težo zgodnje pomladanskega snega, ki lomi nežne veje dreves. In […]
Read More

PO PREMIERAH ME BOLI GLAVA

22. 5. 2018
by darjin01
Bil je eden tistih popremierskih dni. Nemir je brbotal pod sicer  na videz utrujeno in umirjeno površino. Bil je eden tistih trenutkov, ko sem se zagledala v daljavo in zaklenila pogled na nekaj nedoločenega. Kot razkuhan njok sem se regenerirala (ali pa morda smilila sami sebi, kdo bi vedel) za mizo v  mojem najljubšem lokalu. Brez besed. Z nogami nedostojno položenimi na sosednji stol. In znova tvegala, da slišim: “Pa se to spodobi?! Je damsko tako sedeti?!” V nekem trenutku sem se zalotila, da s slamico neusmiljeno masakriram košček pomaranče v kozarcu Aperol spritza. Oranžna rezina je bila samo še lupina in po kozarcu je plavala neka motna zmes, ki je nekoč sestavljala urejeno strukturo pomaranče. Nisem se niti skušala vprašati, kaj mi je. Vedela sem, da sem kot vulkan, ki lahko v vsakem trenutku izbruhne. Solze. Počasi je odtekal adrenalin na koncu sezone. Počasi je popuščala napetost. Počasi je v zavest prihajalo dejstvo, da se od nekaterih poslavljam, za zelo dolgo časa. Bila je še ena tistih, čustveno intenzivnih, sezon. Mozart, ki me je oblikoval, kot plastelin z vso svojo intenzivnostjo. Orff, Glass, Verdi, Bach, Debussy, Stravinski… Sami taki, ki se zavlečejo v DNK in spreminjajo strukturo dedne zasnove človeka. […]
Read More

Beseda ali nekaj več o idolih…

13. 4. 2018
by darjin01
Kdo je tvoj idol? Kdo ti zamaje tla pod nogami, ko zapoje tvojo najljubšo pesem ali šepeta nesojeni ljubezni v televizijski nadaljevanki? Kdo je tisti, ki bi ga zaščitila pred vsemi grdobijami, ki jih počnejo pokvarjenke v tvoji najljubši tv noveli? Svoj glasbeni okus težko natančno opišem. Težko se kategoriziram v katerokoli glasbeno zvrst. Načeloma vedno pravim, da sem klasik. Ampak med Wagnerjem, Verdijem, Rossinijem, Beethovnom, Mozartom, se najdejo tudi Nickelbacki, Kings of Leon, Eaglesi…. Pa Gibonni, Oliver, nekatere klape in Goran Karan… Roko na srce, glasbo delim samo na kakovostno in nekakovostno. In konec koncev v pravem trenutku in pod pravimi zvezdami se nade v mojem glasbenem repertoarju še kaj drugega. Kot naprimer, ko sem po neki prebedeni noči z razbolelo glavo ugotavljala od kje mi tak račun na iTunesih in ugotovila, da sem prejšnjo noč bila DJ in da se je na mojem telefonu čudežno znašel tudi Mile Kitič, pa Modrijani in Mladi dolenjci… Med ostalim. Skratka, lahko mirno rečem, da imam izredno širok glasbeni nabor všečnih stvaritev. Poslušam kar mi v nekem trenutku sede. In v resnici ni lepšega od vožnje nekje po obalni cesti pri sosedovih in medtem, ko sonce prijetno greje in se človek počuti kar […]
Read More

Vse je stvar prioritet

26. 3. 2018
by darjin01
“Dovolj! Pojdi stran! Umakni se! Zapri se v temen prostor, sedi na tla in se pretvarjaj, da ne obstajaš! Zvij se v klopčič in postani nevidna. Izbriši vse telefonske številke! Izbriši vse kontakte!” To je samo nekaj misli, ki se zapodijo na ponedeljkovo jutro skozi možgane, po intenzivno družabnem koncu tedna. Ki je bil, da se razumeva, čudovit. Nepozaben! Izjemen! Z ljudmi, ki jim zaupam in se z njimi počutim skoraj bolj domače, kot z domačimi. Ampak potem, ko je nekaj tako varno in neskomplicirano, ko ni nikakršnih pretvarjanj, zavor, taktiziranj in doplomacij, je težko stopiti nazaj v realnost, kjer je kanček diplomacije in samokontrole pa vendarle potreben. Gre predvsem zato, da ne znam brati med vrsticami. Ne znam zaznati podtonov. In če je nekdo v sporočilih indiferenten? Me hoče samo odgnati? Mu presedam? Se tudi ta nekdo želi umakniti in mi preprosto na (verjetno) suptilen način povedati, da me ne želi v svojem življenju? In potem se sprašujem, če sem se umaknila jaz ali s svojim umikanjem odrivam druge. In ne vem, če od ljudi preprosto prečakujem več, kot so pripravljeni dati in sem v resnici tako zelo drugačna od vseh, da mi je nekaj najbolj normalnega vzdrževati stike, […]
Read More

V pekel in nazaj

14. 3. 2018
by darjin01
Že nekaj časa je tega. Navihana zgodba in kot sama rada rečem, po tauferjevsko večplastna, je bila ena od premier leta 2015. Sama sem jo pravzaprav doživljala v nekakšnem transu. Preutrujena, da bi se lahko branila vseh možnih energij in presveža v tem, da bi znala pobegniti. Vendarle je bilo to pred tremi leti in naša je bila takrat relativno sveža fotografinja v nacionalni operni hiši. In tam nekje blizu su bili vendarle ljudje, ki sem jih vedno občudovala le od daleč. Takrat pa sem jih nenadoma srečevala po hodnikih, poslušala njihove glasove. In Vito Taufer je bil do takrat neko oddaljeno božanstvo drugih teatrov. Da se razumemo. Še vedno ga občudujem. In še vedno je človek, ki mi ostaja največji misterij. Ampak ljudje, ki jih človek srečuje skoraj vsak dan, kljub vsemu dobijo malce bolj zemeljski pridih. Iskreno, če sem morala v Vitovo bližino, sem si želela skočiti iz kože se skriti v najtemnejši kot gledališča, se razbliniti v zrak. Ali, če sem že pri Orfeju v peklu, magari pobegniti v pekel. Preprosto zato, ker na večino ljudi, ki jih spoznam, znam reagirati. Na večino. In če se slučajno sprašuješ, zakaj sem si upam šele po tolikem času dotakniti […]
Read More

Lahko noč, Ljubljana

21. 1. 2018
by darjin01
V Ljubljani živim že, če usekam takole čez prste, že nekih dvajset let. In več kot polovico tega s stalim naslovom. In prinam, da nisem ravno prava Ljubljančanka. Še vedno se utegnem igubiti. In včasih s težavo priznam, da še glavnih ulic ne lociram prav dobro, Moj izgovor je, da sem pač ženska in ženske z navigacijo in orientacijo nimamo prav veliko skupnega. Vedno sem rekla, da ljubim svoje mesto. To malo, žepno, prestolnico. Nekaj ljubkega ima v sebi. Celo v tistih najbolj sivih dneh, ko ne vidim zelenice pred blokom zaradi goste megle. Takrat si pač rečem, da živim v gradu med oblaki in da so spodaj pod meglo samo zmaji in pošasti, jaz pa sem na varnem nekje skrita v oblakih. Če človek pogleda na stvari z malce otročjim pogledom, je precej lažje. Ljubim ulice, ki se zvečer jauarja povsem izpraznijo in odmevajo koraki od starih zidov in stoletja starih pročelij. Čarobno, mar ne? Seveda je, če je v tebi nekaj malega pravljice in domišljije. Zadnje tedne spoznavam mesto peš. In z avtobusom. Po vseh teh letih, ko e brez avtomobila nisem premaknila od doma, sem ugotovila, da so tisti časi, ko je avtobus pač prišel, ko je […]
Read More

Dnevnik razbojniške hčere 

11. 1. 2018
by darjin01
Vedno sem bila ena tistih deklet, ki so skregane z modnimi trendi in je zanje boljše, da se jim ličila skrije, ker sicer iz sebe ustvarijo karikaturo. Ena tistih razbojniških hčera, ki so očijev ponos, ker znajo same zamenjati žarnico na avtomobilu. Namesto s punčkami sem se igrala z radijskimi sprejemniki, ki sem jih razstavila v prafaktorje in je potem, ko sem jih sestavila nazaj, vedno ostal kak vijak. Ampak, če zadeva deluje, je bil očitno nepomemben.  Dandanes je v moji torbici poleg parfuma, zvezkov, kupa svinčnikov, kindla in denarnice, se izvijač, vodna tehtnica in mini baterija. Na življenje imam sicer zelo nemodni pogled. Pač dekle s kmetije z dokaj (morda si pač samo domišljam) treznim in pragmatičnim pogledom na življenje, ki je znala sama popraviti svoj motor in voziti traktor. Ko vidim fračo, ki sedi na kavi in se ukvarja samo s tem, kako ji stoji njen novi oversized fluffy pulover, dvignem levo obrv in se mi dekle pravzaprav malo zasmili. In najraje bi se zaletela v zid, ko kakšna nafrfuljena damica svoje kosmato ščene začne po otročje nagovarjati v stilu: “Mišek pišek, pridi k mamici, da ti da piškotka.” Nezdravo se mi dvigne raven sladkorja v krvi in […]
Read More

Draga Barcelona

24. 10. 2017
by darjin01
Draga moja Barcelona… Saj veš, da sem malo zaljubljena v vse kar je vročega in temperamentnega. V vse, kar pokaže malce strasti in v vse kar pokaže, da je krvavo pod kožo. In ti, draga Barcelona, si vse našteto. Drzna in po špansko vihrava. Hedonistična in strastna. Ljubim trenutke, ko se lahko sama sprehodim po tvojih ulicah. In ljubim celo tiste trenutke, ko se na La Rambli spričkam s prodajalcem Churosov, ki mi hoče prodati nek približek tega ocvrtega greha. In ljubim jutra, ko se sprehodim med mešanico vonjav in kakofonijo zvokov na lokalni tržnici in ob tem pazim, da ne bom stopila v največjo lužo, ki se je scedila iz stojnice z ribami. Ali, ko zatavam v Barri Gotic in se izgubim na ozkih uličicah. In tam obsedim na kamnitih stopnicah in s priprtimi očmi opazujem ljubkega kontrabasista, ki preigrava  Dragonettija. Ah, draga moja Barcelona, tako uglajena in urejena, pa vendar na trenutke taka, kot bi te ustvarjal nadrogiran arhitekt, ki je stavbe spreminjal v čudne, malce nore plazilce. Veš, draga Barcelona, morda se med tvojimi zidovi tako dobro počutim ravno zato, ker sem malce taka kot ti. Malo nora, preveč temperamntna za slovenko, kot zna pripomniti moj prijatelj, s […]
Read More

NEIZREČENO

25. 9. 2017
by darjin01
V mojih mislih se odvija že vsaj  sto tisoči pogovor s teboj. Verjetno se jih je v moji glavi zgodilo veliko več, kot v resničnem življenju. Medtem, ko se v slušalkah razlega Rachmaninova Sonata za čelo v G molu. Nekaj, česar ti skoraj zagotovo ne bi poslušal. Ti bi verjetno mrmral ob kakšnih Novih fosilih ali Oliverju ali pa ob melodijah Splitskega festivala iz leta 1975, ko me sploh še ni bilo. Saj.. Če bi bila druačna. In če bi bila usoda drugačna, bi ti morda zadnja leta razlagala o Čajkovskem, Verdiju, Mozartu ali Vaughan Williamsu…  Tako pa… Najini pogovori potekajo samo v mojih mislih. Tu sem sama njihov režiser. Skoraj vedno mi odgovoriš tisto, kar bi si odgovorila sama. Sprašujem se, če bi se po najini stari maniri zbadala in iskala najbolj grobe odgovore, se pretvarjala, da sva se prizadela, čeprav bi oba vedela, da se pod vsem tem zbadanjem, sarkazmom in cinizmom skriva zgolj gola naklonjenost.  Veš, če bi bila drugačna in če bi se življenje odvilo malo drugače, bi ti danes verjetno lahko povedala marsikaj. Dala bi ti vse tiste skrivnosti, ki so zdaj pač ostale samo pri meni in jih nimam komu predati. Ker verjetno me […]
Read More