Dnevnik razbojniške hčere 

Vedno sem bila ena tistih deklet, ki so skregane z modnimi trendi in je zanje boljše, da se jim ličila skrije, ker sicer iz sebe ustvarijo karikaturo. Ena tistih razbojniških hčera, ki so očijev ponos, ker znajo same zamenjati žarnico na avtomobilu. Namesto s punčkami sem se igrala z radijskimi sprejemniki, ki sem jih razstavila v prafaktorje in je potem, ko sem jih sestavila nazaj, vedno ostal kak vijak. Ampak, če zadeva deluje, je bil očitno nepomemben.

 Dandanes je v moji torbici poleg parfuma, zvezkov, kupa svinčnikov, kindla in denarnice, se izvijač, vodna tehtnica in mini baterija.

Na življenje imam sicer zelo nemodni pogled. Pač dekle s kmetije z dokaj (morda si pač samo domišljam) treznim in pragmatičnim pogledom na življenje, ki je znala sama popraviti svoj motor in voziti traktor. Ko vidim fračo, ki sedi na kavi in se ukvarja samo s tem, kako ji stoji njen novi oversized fluffy pulover, dvignem levo obrv in se mi dekle pravzaprav malo zasmili. In najraje bi se zaletela v zid, ko kakšna nafrfuljena damica svoje kosmato ščene začne po otročje nagovarjati v stilu: “Mišek pišek, pridi k mamici, da ti da piškotka.” Nezdravo se mi dvigne raven sladkorja v krvi in nevarnost diabetesa je samo korak stran. Pa sama v resnici obožujem živali. Ok, razen pajkov. Iskreno se mi ljudje s tako praznim in izumetničenim življenjem rahlo smilijo. Ker si mislim, da če bi damica pogledala izza svojih rožnatih očal in izza svojih ur z osebnim trenerjem, joga večerov za štirimi stenami in odšla pogledat resnični svet, z resničnimi ljudmi, z normalnimi proporci, bi morda ugotovila, da je življenje še kaj več kot samo ukvarjanje z lastnim lepotnim idealom. Če bi si namesto tega dala priložnost in odšla na koncert klasične glasbe, naprimer kaj bolj zahtevnega od koncerta Andréa Rieuja, ali obveznega decembrskega poslušanja glasbe iz Hrestača,  ki je sicer prečudovit, bi morda videla, da je lepota tudi v Beethovnovi peti ali pa deveti simfoniji. In bi ugotovila, da evropska himna ni samo tistih nekaj vsem znanih taktov. 

In včasih, ko se kakšna frčafela v nedogled šobi v telefon, pomislim le: “Saj veš, da se ti bodo od tega “duckfacea” naredile gube okrog ustnic?!”  

Morda pri damah mojega letnika rojstva tega ne razumem, ker je moja mladost potekala med knjigami iz psihologije in parapsihologije (vem, čudna sem bila že kot otrok) in med notami za klavir. In poleti z grabljami in motiko na njivi. In včasih dneve in tedne z mojim razbojniškim dedkom na hribu, kjer me je od speče divje svinje z mladiči, ločila samo lesena stena brunarice. Morda so mi zato toliko bolj zanimivi ljudje, ki jih vleče v naravo. Ljudje, ki imajo širino znanja, željo po rasti in znajo zakuriti ogenj z mokrim brezovim lubjem.  

Konec koncev je življenje mnogo več od Facebook profila polnega selfijev.