Trinajst. Za menoj je trinajsti potop. Pa saj ne gre za številko, ali pač?! Ne, da se razumemo. Nisem vraževerna. Nikoli nisem bila. Ampak včasih, ko se vse nekako čudno poklopi, se pač človek vpraša, koliko je dejansko na stvari. Na teh nesrečnih, po krivem obtoženih številkah. In po trinajstem ždim v kotu svojih misli. Zvita v klopčič se malce smilim sama sebi. Ker je preveč misli. Prehud tornado. Preveč žubori… Ker mi je ravno na trinajst šlo vse narobe. Oz. vsaj tako se mi je zdelo. Poglej me. Sem človek, ki ne prizna, da potrebuje pomoč. Še takrat ne, ko je zares hudo. Navajena sem reševati svoje situacije. Navajena sem biti samostojna. To mi je bilo vcepljeno v DNK menda. Od tiste smrklje naprej, ki se je obnašala kot fant, in so ji sošolci za obleko metali gosenice, sem vedno dvignila glavo in šla naprej. Brez, da bi od koga pričakovala, da mi bo podal roko, da se lažje poberem. In zato je v moji glavi taka zmešnjava. Vrtiljak dogajanj, vlakec smrti vseh možnih čustev. Novi Darji je po svoje všeč, da si drzne priznati, da potrebuje pomoč, tista mala deklica v fantovskih hlačah pa besni in vpije name […]
Read More
Ne priznam, da prihaja jesen. Nočem še dati priložnosti vročim čajem z medom in debelim jaknam. Čeprav jo čutim. Plazi se že nekaj tednov, prav hinavsko izza mestnih vogalov pripiha v hladnem vetru, ki ti nehote naježi kožo. Čutim jo v zvokih, ki počasi izginjajo iz ulic mesta. Čutim jo v tem, da kotiček v katerem sva nekoč pila čaj in ga je čez poletje zamenjala skrinja s sladoledom, spet čaka na nekoga, ki si bo dlani grel na topli skodelici vročega planinskega čaja in se ob tem pritoževal, da v mestu tako redko dobiš dober čaj. Saj veš… Tisti kotiček v kavarni s pogledom na meni tako ljubo hišo, polno pravljic in domišljije in objemov in varnih misli. Vse to mi govori, da gre poletje h koncu. Ga lahko malce raztegnem? Samo za nekaj tednov? Vendarle je bil tako posebno in tako čarobno. Toliko mi je dalo. Tako zelo me je spremenilo.   Čutim, da prihaja jesen. V otožnosti, ki se mi je naselila v srce, medtem ko gledam, kako mi po šipi avtomobila drsijo dežne kaplje in meglijo pogled na rdečo luč. Čutim jo na koži, kjer so dežne kapljice postale neprijazne in hladne in več ne blažijo vročih misli, ki […]
Read More
Nekaj metrov pod morsko gladino sem srečala vse svoje demone. Prisežem, da so bili tam. Gledala sem jih iz oči v oči. Ma ne… Bolščali so vame. Z izbuljenimi zrkli. In prisežem, da sem slišala njihovo nesramno režanje. Srečala sem jih tam nekaj metrov pod morsko gladino. Že leta si želim pod vodo. Pa ne tako na dah. Ko človek ves nervozen životari na nekaj atomih kisika. Ne, ne tako… Zares. Kljub nekoč davno, malo za res, malo za hec napisani astrološki karti, v kateri piše, da naj se izogibam globoki vodi. Menda tiste ribe v podznaku vendarle premagajo treznega kozoroga. Za razliko od znancev me temna voda ne plaši, ampak pomirja. In tista čudna bitja tam spodaj se mi zdijo skoraj malo čarobna. Morje ni zgolj voda. Morje ne zahteva ničesar. Le spoštovanje. Globoko spoštovanje. Več kot deset let sem razmišljala o tem, da bi šla na tečaj potapljanja. Pa kar nikoli ni bil pravi čas, ali pa ni bilo pravega poguma. Kaj pa vem. Morda pa preprosto ni bilo še namenjeno. Morda so tisti moji demoni še preveč rohneli. A kateri so? Mnogo jih je.  Strah pred tujci. Prvi od vseh demonov me je že na začetku pogledal […]
Read More