V pekel in nazaj

14. 3. 2018
by darjin01
Že nekaj časa je tega. Navihana zgodba in kot sama rada rečem, po tauferjevsko večplastna, je bila ena od premier leta 2015. Sama sem jo pravzaprav doživljala v nekakšnem transu. Preutrujena, da bi se lahko branila vseh možnih energij in presveža v tem, da bi znala pobegniti. Vendarle je bilo to pred tremi leti in naša je bila takrat relativno sveža fotografinja v nacionalni operni hiši. In tam nekje blizu su bili vendarle ljudje, ki sem jih vedno občudovala le od daleč. Takrat pa sem jih nenadoma srečevala po hodnikih, poslušala njihove glasove. In Vito Taufer je bil do takrat neko oddaljeno božanstvo drugih teatrov. Da se razumemo. Še vedno ga občudujem. In še vedno je človek, ki mi ostaja največji misterij. Ampak ljudje, ki jih človek srečuje skoraj vsak dan, kljub vsemu dobijo malce bolj zemeljski pridih. Iskreno, če sem morala v Vitovo bližino, sem si želela skočiti iz kože se skriti v najtemnejši kot gledališča, se razbliniti v zrak. Ali, če sem že pri Orfeju v peklu, magari pobegniti v pekel. Preprosto zato, ker na večino ljudi, ki jih spoznam, znam reagirati. Na večino. In če se slučajno sprašuješ, zakaj sem si upam šele po tolikem času dotakniti […]
Read More

Mozartova ogenj in led

24. 1. 2018
by darjin01
V moji glavi je tornado. V prsih se dogaja nekaj čudnega. Nekaj podobnega napadom tesnobe. Nekaj, kar se mi občasno dogaja. V vse, kar počnem v življenju se vržem cela. S celim telesom, s celim srcem in celim bitom. In tako nastane zmešnjava. Za nekaj časa ne živim več v danes in zdaj, ampak v nekem drugem, odrskem svetu. Včasih igrivem in nagajivem, včasih temačnem in črnem.   Če se sprašuješ zakaj sem zmedena, odsotna, drugačna. Zakaj je moj pogled prestrašen in moje misli polne skrbi. Kriv je oder. Gledališče. Kriv je moj fotoaparat, ki je del mene. In moja duša, ki ne zna živeti na pol. To je tisti čas, ko sem preveč ranljiva in preveč občutljiva. Čas, ko ne znam z ljudmi. Čas, ko me preveč skrbi. Čas, ko sem tako utrujena od čustev, da se mi usujejo solze, če me samo pogledaš drugače, kot sicer. Don Giovanni je kriv tokrat. Kriva je glasba. Kriv je Mozart. Njegovo mojstrstvo. Njegova tako čarobna glasba, ki te vzame in odnese. Njegova popolnost. Njegov genij. Krivo je dejstvo, da se v tematiki Don Giovannija lahko najde prav vsak, ki je živel in čutil. Tisti, ki je zapeljeval in zapustil. Tisti, ki […]
Read More

Popremierski občutki

1. 2. 2017
by darjin01
Premiere so žalostne… No, pravzaprav so vesele, ker meseci, včasih leta, dela dobijo epilog. Ker končno zaživi nekaj, kar se je do tistega večera skrivalo v neki kleti, nekih čustvih in nekih srcih. Sicer po eni strani komaj čakam premiero, ker pomeni, da bom za nekaj dni zadihala, šla na kavo ali dve izven delovnega procesa. Prebrala kakšno knjigo. Pogledala kakšen film. Po drugi strani pa se premier bojim. Žalostne so. Ker to pomeni, da je konec nekega včasih igrivega in nagajivega procesa. Včasih globoko čustvenega. Konec nekih zgodb. Konec nekih razmerij, ki se spletejo globoko spodaj pod zemljo v neki vadbeni dvorani. Večinoma se sicer držim načela, da ne pustim blizu ljudem, ki po premieri odidejo. In večinoma se tega držim. Ampak včasih… Včasih se zgodijo lepe stvari. Nastanejo lepa prijateljstva. In nekatera celo preživijo čas in razdalje. In za take stvari sem hvaležna. Zelo hvaležna. Fotografije s predstave si lahko ogledaš TUKAJ
Read More