Kdo je tvoj idol? Kdo ti zamaje tla pod nogami, ko zapoje tvojo najljubšo pesem ali šepeta nesojeni ljubezni v televizijski nadaljevanki? Kdo je tisti, ki bi ga zaščitila pred vsemi grdobijami, ki jih počnejo pokvarjenke v tvoji najljubši tv noveli? Svoj glasbeni okus težko natančno opišem. Težko se kategoriziram v katerokoli glasbeno zvrst. Načeloma vedno pravim, da sem klasik. Ampak med Wagnerjem, Verdijem, Rossinijem, Beethovnom, Mozartom, se najdejo tudi Nickelbacki, Kings of Leon, Eaglesi…. Pa Gibonni, Oliver, nekatere klape in Goran Karan… Roko na srce, glasbo delim samo na kakovostno in nekakovostno. In konec koncev v pravem trenutku in pod pravimi zvezdami se nade v mojem glasbenem repertoarju še kaj drugega. Kot naprimer, ko sem po neki prebedeni noči z razbolelo glavo ugotavljala od kje mi tak račun na iTunesih in ugotovila, da sem prejšnjo noč bila DJ in da se je na mojem telefonu čudežno znašel tudi Mile Kitič, pa Modrijani in Mladi dolenjci… Med ostalim. Skratka, lahko mirno rečem, da imam izredno širok glasbeni nabor všečnih stvaritev. Poslušam kar mi v nekem trenutku sede. In v resnici ni lepšega od vožnje nekje po obalni cesti pri sosedovih in medtem, ko sonce prijetno greje in se človek počuti kar […] Read More
“Dovolj! Pojdi stran! Umakni se! Zapri se v temen prostor, sedi na tla in se pretvarjaj, da ne obstajaš! Zvij se v klopčič in postani nevidna. Izbriši vse telefonske številke! Izbriši vse kontakte!” To je samo nekaj misli, ki se zapodijo na ponedeljkovo jutro skozi možgane, po intenzivno družabnem koncu tedna. Ki je bil, da se razumeva, čudovit. Nepozaben! Izjemen! Z ljudmi, ki jim zaupam in se z njimi počutim skoraj bolj domače, kot z domačimi. Ampak potem, ko je nekaj tako varno in neskomplicirano, ko ni nikakršnih pretvarjanj, zavor, taktiziranj in doplomacij, je težko stopiti nazaj v realnost, kjer je kanček diplomacije in samokontrole pa vendarle potreben. Gre predvsem zato, da ne znam brati med vrsticami. Ne znam zaznati podtonov. In če je nekdo v sporočilih indiferenten? Me hoče samo odgnati? Mu presedam? Se tudi ta nekdo želi umakniti in mi preprosto na (verjetno) suptilen način povedati, da me ne želi v svojem življenju? In potem se sprašujem, če sem se umaknila jaz ali s svojim umikanjem odrivam druge. In ne vem, če od ljudi preprosto prečakujem več, kot so pripravljeni dati in sem v resnici tako zelo drugačna od vseh, da mi je nekaj najbolj normalnega vzdrževati stike, […] Read More
Že nekaj časa je tega. Navihana zgodba in kot sama rada rečem, po tauferjevsko večplastna, je bila ena od premier leta 2015. Sama sem jo pravzaprav doživljala v nekakšnem transu. Preutrujena, da bi se lahko branila vseh možnih energij in presveža v tem, da bi znala pobegniti. Vendarle je bilo to pred tremi leti in naša je bila takrat relativno sveža fotografinja v nacionalni operni hiši. In tam nekje blizu su bili vendarle ljudje, ki sem jih vedno občudovala le od daleč. Takrat pa sem jih nenadoma srečevala po hodnikih, poslušala njihove glasove. In Vito Taufer je bil do takrat neko oddaljeno božanstvo drugih teatrov. Da se razumemo. Še vedno ga občudujem. In še vedno je človek, ki mi ostaja največji misterij. Ampak ljudje, ki jih človek srečuje skoraj vsak dan, kljub vsemu dobijo malce bolj zemeljski pridih. Iskreno, če sem morala v Vitovo bližino, sem si želela skočiti iz kože se skriti v najtemnejši kot gledališča, se razbliniti v zrak. Ali, če sem že pri Orfeju v peklu, magari pobegniti v pekel. Preprosto zato, ker na večino ljudi, ki jih spoznam, znam reagirati. Na večino. In če se slučajno sprašuješ, zakaj sem si upam šele po tolikem času dotakniti […] Read More
V moji glavi je tornado. V prsih se dogaja nekaj čudnega. Nekaj podobnega napadom tesnobe. Nekaj, kar se mi občasno dogaja. V vse, kar počnem v življenju se vržem cela. S celim telesom, s celim srcem in celim bitom. In tako nastane zmešnjava. Za nekaj časa ne živim več v danes in zdaj, ampak v nekem drugem, odrskem svetu. Včasih igrivem in nagajivem, včasih temačnem in črnem. Če se sprašuješ zakaj sem zmedena, odsotna, drugačna. Zakaj je moj pogled prestrašen in moje misli polne skrbi. Kriv je oder. Gledališče. Kriv je moj fotoaparat, ki je del mene. In moja duša, ki ne zna živeti na pol. To je tisti čas, ko sem preveč ranljiva in preveč občutljiva. Čas, ko ne znam z ljudmi. Čas, ko me preveč skrbi. Čas, ko sem tako utrujena od čustev, da se mi usujejo solze, če me samo pogledaš drugače, kot sicer. Don Giovanni je kriv tokrat. Kriva je glasba. Kriv je Mozart. Njegovo mojstrstvo. Njegova tako čarobna glasba, ki te vzame in odnese. Njegova popolnost. Njegov genij. Krivo je dejstvo, da se v tematiki Don Giovannija lahko najde prav vsak, ki je živel in čutil. Tisti, ki je zapeljeval in zapustil. Tisti, ki […] Read More
V Ljubljani živim že, če usekam takole čez prste, že nekih dvajset let. In več kot polovico tega s stalim naslovom. In prinam, da nisem ravno prava Ljubljančanka. Še vedno se utegnem igubiti. In včasih s težavo priznam, da še glavnih ulic ne lociram prav dobro, Moj izgovor je, da sem pač ženska in ženske z navigacijo in orientacijo nimamo prav veliko skupnega. Vedno sem rekla, da ljubim svoje mesto. To malo, žepno, prestolnico. Nekaj ljubkega ima v sebi. Celo v tistih najbolj sivih dneh, ko ne vidim zelenice pred blokom zaradi goste megle. Takrat si pač rečem, da živim v gradu med oblaki in da so spodaj pod meglo samo zmaji in pošasti, jaz pa sem na varnem nekje skrita v oblakih. Če človek pogleda na stvari z malce otročjim pogledom, je precej lažje. Ljubim ulice, ki se zvečer jauarja povsem izpraznijo in odmevajo koraki od starih zidov in stoletja starih pročelij. Čarobno, mar ne? Seveda je, če je v tebi nekaj malega pravljice in domišljije. Zadnje tedne spoznavam mesto peš. In z avtobusom. Po vseh teh letih, ko e brez avtomobila nisem premaknila od doma, sem ugotovila, da so tisti časi, ko je avtobus pač prišel, ko je […] Read More
Vedno sem bila ena tistih deklet, ki so skregane z modnimi trendi in je zanje boljše, da se jim ličila skrije, ker sicer iz sebe ustvarijo karikaturo. Ena tistih razbojniških hčera, ki so očijev ponos, ker znajo same zamenjati žarnico na avtomobilu. Namesto s punčkami sem se igrala z radijskimi sprejemniki, ki sem jih razstavila v prafaktorje in je potem, ko sem jih sestavila nazaj, vedno ostal kak vijak. Ampak, če zadeva deluje, je bil očitno nepomemben. Dandanes je v moji torbici poleg parfuma, zvezkov, kupa svinčnikov, kindla in denarnice, se izvijač, vodna tehtnica in mini baterija. Na življenje imam sicer zelo nemodni pogled. Pač dekle s kmetije z dokaj (morda si pač samo domišljam) treznim in pragmatičnim pogledom na življenje, ki je znala sama popraviti svoj motor in voziti traktor. Ko vidim fračo, ki sedi na kavi in se ukvarja samo s tem, kako ji stoji njen novi oversized fluffy pulover, dvignem levo obrv in se mi dekle pravzaprav malo zasmili. In najraje bi se zaletela v zid, ko kakšna nafrfuljena damica svoje kosmato ščene začne po otročje nagovarjati v stilu: “Mišek pišek, pridi k mamici, da ti da piškotka.” Nezdravo se mi dvigne raven sladkorja v krvi in […] Read More
Draga moja Barcelona… Saj veš, da sem malo zaljubljena v vse kar je vročega in temperamentnega. V vse, kar pokaže malce strasti in v vse kar pokaže, da je krvavo pod kožo. In ti, draga Barcelona, si vse našteto. Drzna in po špansko vihrava. Hedonistična in strastna. Ljubim trenutke, ko se lahko sama sprehodim po tvojih ulicah. In ljubim celo tiste trenutke, ko se na La Rambli spričkam s prodajalcem Churosov, ki mi hoče prodati nek približek tega ocvrtega greha. In ljubim jutra, ko se sprehodim med mešanico vonjav in kakofonijo zvokov na lokalni tržnici in ob tem pazim, da ne bom stopila v največjo lužo, ki se je scedila iz stojnice z ribami. Ali, ko zatavam v Barri Gotic in se izgubim na ozkih uličicah. In tam obsedim na kamnitih stopnicah in s priprtimi očmi opazujem ljubkega kontrabasista, ki preigrava Dragonettija. Ah, draga moja Barcelona, tako uglajena in urejena, pa vendar na trenutke taka, kot bi te ustvarjal nadrogiran arhitekt, ki je stavbe spreminjal v čudne, malce nore plazilce. Veš, draga Barcelona, morda se med tvojimi zidovi tako dobro počutim ravno zato, ker sem malce taka kot ti. Malo nora, preveč temperamntna za slovenko, kot zna pripomniti moj prijatelj, s […] Read More
V mojih mislih se odvija že vsaj sto tisoči pogovor s teboj. Verjetno se jih je v moji glavi zgodilo veliko več, kot v resničnem življenju. Medtem, ko se v slušalkah razlega Rachmaninova Sonata za čelo v G molu. Nekaj, česar ti skoraj zagotovo ne bi poslušal. Ti bi verjetno mrmral ob kakšnih Novih fosilih ali Oliverju ali pa ob melodijah Splitskega festivala iz leta 1975, ko me sploh še ni bilo. Saj.. Če bi bila druačna. In če bi bila usoda drugačna, bi ti morda zadnja leta razlagala o Čajkovskem, Verdiju, Mozartu ali Vaughan Williamsu… Tako pa… Najini pogovori potekajo samo v mojih mislih. Tu sem sama njihov režiser. Skoraj vedno mi odgovoriš tisto, kar bi si odgovorila sama. Sprašujem se, če bi se po najini stari maniri zbadala in iskala najbolj grobe odgovore, se pretvarjala, da sva se prizadela, čeprav bi oba vedela, da se pod vsem tem zbadanjem, sarkazmom in cinizmom skriva zgolj gola naklonjenost. Veš, če bi bila drugačna in če bi se življenje odvilo malo drugače, bi ti danes verjetno lahko povedala marsikaj. Dala bi ti vse tiste skrivnosti, ki so zdaj pač ostale samo pri meni in jih nimam komu predati. Ker verjetno me […] Read More
Trinajst. Za menoj je trinajsti potop. Pa saj ne gre za številko, ali pač?! Ne, da se razumemo. Nisem vraževerna. Nikoli nisem bila. Ampak včasih, ko se vse nekako čudno poklopi, se pač človek vpraša, koliko je dejansko na stvari. Na teh nesrečnih, po krivem obtoženih številkah. In po trinajstem ždim v kotu svojih misli. Zvita v klopčič se malce smilim sama sebi. Ker je preveč misli. Prehud tornado. Preveč žubori… Ker mi je ravno na trinajst šlo vse narobe. Oz. vsaj tako se mi je zdelo. Poglej me. Sem človek, ki ne prizna, da potrebuje pomoč. Še takrat ne, ko je zares hudo. Navajena sem reševati svoje situacije. Navajena sem biti samostojna. To mi je bilo vcepljeno v DNK menda. Od tiste smrklje naprej, ki se je obnašala kot fant, in so ji sošolci za obleko metali gosenice, sem vedno dvignila glavo in šla naprej. Brez, da bi od koga pričakovala, da mi bo podal roko, da se lažje poberem. In zato je v moji glavi taka zmešnjava. Vrtiljak dogajanj, vlakec smrti vseh možnih čustev. Novi Darji je po svoje všeč, da si drzne priznati, da potrebuje pomoč, tista mala deklica v fantovskih hlačah pa besni in vpije name […] Read More
Ne priznam, da prihaja jesen. Nočem še dati priložnosti vročim čajem z medom in debelim jaknam. Čeprav jo čutim. Plazi se že nekaj tednov, prav hinavsko izza mestnih vogalov pripiha v hladnem vetru, ki ti nehote naježi kožo. Čutim jo v zvokih, ki počasi izginjajo iz ulic mesta. Čutim jo v tem, da kotiček v katerem sva nekoč pila čaj in ga je čez poletje zamenjala skrinja s sladoledom, spet čaka na nekoga, ki si bo dlani grel na topli skodelici vročega planinskega čaja in se ob tem pritoževal, da v mestu tako redko dobiš dober čaj. Saj veš… Tisti kotiček v kavarni s pogledom na meni tako ljubo hišo, polno pravljic in domišljije in objemov in varnih misli. Vse to mi govori, da gre poletje h koncu. Ga lahko malce raztegnem? Samo za nekaj tednov? Vendarle je bil tako posebno in tako čarobno. Toliko mi je dalo. Tako zelo me je spremenilo. Čutim, da prihaja jesen. V otožnosti, ki se mi je naselila v srce, medtem ko gledam, kako mi po šipi avtomobila drsijo dežne kaplje in meglijo pogled na rdečo luč. Čutim jo na koži, kjer so dežne kapljice postale neprijazne in hladne in več ne blažijo vročih misli, ki […] Read More
In tu sem… Mešanih občutkov, medtem, ko na konici jezika še vedno ostaja okus po soli in poletnih počitnicah. Tu sem z rahlim nemirom, za katerega krivdo skušam prišiti mlaju in pomanjkanju spanja. Nekje v meni se nabira čuden nemir, ki mu v resnici, če sem popolnoma iskrena, ne poznam čisto pravega razloga. Je krivo nekaj kar sem izgovorila ali napisala. Je krivo nekaj, česar morda nisem izrekla ali napisala. Je kriva nenadna prizemljitev v službi ali dejstvo, da je spet poletje drvelo mimo, kot dih. In sem spet izpustila večino poletnih večerov v mestu. Tu sem… V svojih mislih. V svojih analizah vsakega trenutka, ki se mi je zdel vreden zapisa v spomin. Tu sem… V nekih otožnih blodnjah izgubljenke. Tu sem besna sama nase, ker venomer ponavljam iste napake, ki me zlepa ne izučijo. Tu sem. Razočarana nad perfekcionistko v meni, ki je znova komplicirala, iskala vzorce, postavljala zidove okrog sebe in ne dovolila, da trenutki preprosto vzplamtijo, zagorijo in izdihnejo. In tu sem… Veselim se vsega, kar prihaja. Gneče, ko bom spet na sekunde planirala svoj urnik. Veselim se nove sezone fotografiranje. Novih dogodivščin na radiu. Veselim se vsega, kar prihaja, hkrati pa pogrešam vse, kar je […] Read More
Nekaj metrov pod morsko gladino sem srečala vse svoje demone. Prisežem, da so bili tam. Gledala sem jih iz oči v oči. Ma ne… Bolščali so vame. Z izbuljenimi zrkli. In prisežem, da sem slišala njihovo nesramno režanje. Srečala sem jih tam nekaj metrov pod morsko gladino. Že leta si želim pod vodo. Pa ne tako na dah. Ko človek ves nervozen životari na nekaj atomih kisika. Ne, ne tako… Zares. Kljub nekoč davno, malo za res, malo za hec napisani astrološki karti, v kateri piše, da naj se izogibam globoki vodi. Menda tiste ribe v podznaku vendarle premagajo treznega kozoroga. Za razliko od znancev me temna voda ne plaši, ampak pomirja. In tista čudna bitja tam spodaj se mi zdijo skoraj malo čarobna. Morje ni zgolj voda. Morje ne zahteva ničesar. Le spoštovanje. Globoko spoštovanje. Več kot deset let sem razmišljala o tem, da bi šla na tečaj potapljanja. Pa kar nikoli ni bil pravi čas, ali pa ni bilo pravega poguma. Kaj pa vem. Morda pa preprosto ni bilo še namenjeno. Morda so tisti moji demoni še preveč rohneli. A kateri so? Mnogo jih je. Strah pred tujci. Prvi od vseh demonov me je že na začetku pogledal […] Read More
Poznam fanta, ki ima tako veliko srce, da bi vanj spravil ves svet in še bi ostalo nekaj prostora. Poznam fanta, ki je tako prismuknjeno naiven, da vejrame, da lahko spremeni svet. Verjame v dobro. Verjame tako močno, da je njegova vera kot blazno nalezljiv virus. Poznam fanta, ki je junak. Pravzaprav postavlja na laž vse, ki pravijo, da superjunaki ne obstajajo. On je za razliko tistih iz filmov in stripov, pravi superjunak. Iz mesa in krvi. Iskren. Predan. Srčen. On je tisti, ki ne vpraša. Poznam fanta stako močno voljo, da stisne zobe tudi takrat, ko je najhuje in je na robu zmogljivosti, ker pred seboj vidi samo plemenit, dober cilj. Poznam fanta, ki s svojo voljo za seboj potegne vse, ki si dovolijo, da ga vidijo s pravimi, iskrenimi pogledi. In ponosna sem, da ga poznam. Ponosna sem, da imam to čast, da si z njim delim velik del življenja. Svojo službo, ki je v nekem davnem trenutku postala veliko več od tega. Postala je družina. Varnost. Zanesljivost. Miha Deželak je že tretje leto zapored dal od sebe vse za otroke iz socialno ogroženih družin. Za otroke, ki s seboj nosijo tako težko prtljago, da te njihove zgodbe […] Read More
Nekega dne, se je bog odločil, da mu je dovolj urejenega sveta. V kotlino je vrgel nekaj različnih kultur, ogromno strasti in goro arhitekturnih napak. In nastalo je Sarajevo. Mesto, ki diši prijazno. Toplo. Nenavadno. Diši po domačnosti. In žalosti. Diši po kavi. Tisti pravi, močni. Bosanski kavi. Diši po čebuli in mesnih jedeh. Po Bosanskem sahanu. In diši po presladkih kolačih z medom in zdrobljenimi orehi. Sarajevo je mesto, ki ga ne gledaš, ampak čutiš. Čutiš ga v duši in v srcu. Zaboli te. In v nekem trenutku, ko se zazreš v otožen pogled prodajalca v eni od mnogih malih trgovinic na Baščaršiji, začutiš vso žalost preteklosti, brezup in hkrati izjemno voljo do življenja, ki jo premorejo le ljudje, ki so preživeli pekel ujeti v tej kotlini in hudiču pogledali naravnost v oči. Počutiš se varno, a hkrati te je strah, da bi lahko v vsakem trenutku lahko izbruhnilo znova. In potem sedeš v enega izmed najbolj pristnih Sarajevskih lokalov. Tistega, ki ponuja sarajevsko kafo. Prinesejo ti jo v bakreni džezvi, na bakrenem pladenjčku. Z rahat lokumom, ki je občutno presladek in diši po vrtnicah. Kava je močna in črna, ko noč brez lune. In trpka, kot obžalovanje. […] Read More
Tisti dan sem sedela na tleh. Prislonjena na ogledalo v enem od baletnih studiev nacionalne operne hiše. Takrat, tisti trenutek, prav tistega sončnega popoldneva, se je po kotih dvorane plazila nekakšna otožna črna gmota žalosti. “Verjetno je kriva glasba,” sem pomislila. “Ali pa ponedeljek. Ponedeljki so krivi za vse tegobe sveta.” Ne vem od kje se je prikradla ta otožnost. Ne vem, kako ji je uspelo, da mi zleze v vse pore telesa. Žalovala sem in preklinjala vesolje. Žalovala sem za nekom, ki ga v življenju nisem srečala in nisem spoznala. Preklinjala sem vesolje, ker mi ni dalo priložnosti, da bi ga spoznala. Verjetno strašansko egoistično razmišljanje, ampak želela sem si samo kapljico te izjemnosti, ki jo je premogel. Samo senco tega… Samo pičico. Simfonija otožnih pesmi je žalostinka. Živi in diha nekaj tako zelo otožnega. Oddaja nekaj tako močnega in globokega, da se ti zdi, da te s svojimi ogromnimi, žalostnimi rokami zgrabi v pest in te zmečka. Zmečka vsak košček tvojega bita do neopisljive in neotipljive bolečine. Simfonija otožnih pesmi je tako zelo emocionalna, kot bi vanjo svoje žalovanje vdihnile vse duše tega sveta, ki so ostale same v svoji izgubi in bolečini. Simfonija otožnih pesmi […] Read More
Ne maram aprila. April je mesec odhajanja. Mesec poslavljanj. Bega me tisoč in ena misel. Tisoč in en občutek. Begajo me glasovi, ki jih nočem pozabiti. Nočem izpustiti v pozabo. Človek je živ dokler se ga spominjajo, pravijo. Živ je, dokler obstaja nekdo, ki sliši njegov glas ali vidi njegov pogled, ko zapre oči. In tako včasih sedim kje sama in se spominjam. Oklepam se spominov, da bi ostali živi. Pogovarjam se z glasovi ljudi, ki so odšli. Preveč jih je odšlo tik preden se je pomlad prevesila v poletje. Odšli so, kot bi hoteli reči, da ne želijo videti, kako se stara pomlad in kako postaja običajna in zrela v svojem ciklu. Ampak njhovi glasovi še kar zvenijo v moji glavi: “Rad te imam, veš!” “Kje si cukr moj!” “Hej! Pojdiva gledat zvezde do jutra.” Ne maram aprila. Prinese mi kup spominov. Prinese mi občutek osamljenosti. Občutek, da sem nekoč pred leti izgubila sidro in me še vedno ni odneslo nekam v nek mirem zaliv, kjer bi me življenje nehalo premetavati. Ne, res ne maram aprila. Preveč mi je podoben. Zjoče se v nekem trenutku. Na videz brez razloga. Kar tako… Muhasto. Po žensko začne točiti kaplje. Ne […] Read More
We use cookies to ensure that we give you the best experience on our website. If you continue to use this site we will assume that you are happy with it.Ok
0 comments