Drage moje … Gotovo se vam je to že zgodilo. Ravno ste se pobrale po prejšnji neuspešni zvezi in začele živeti. Počele ste stvari, ki vas osrečujejo, zadovoljne same s seboj. Še prav prima se vam je zdelo, da ste izgubile nekaj kilogramov, zamenjale garderobo. Skratka, vaše življenje se je čudovito skockalo. In potem se je pojavil on. Počasi je stopal v vaše življenje. Najprej z nekaj sms-i, povabilom na kavo, večerom na koncertu, in preden ste se zavedale, vam je zlezel pod kožo. Spustile ste ga v svoje življenje in na koncu seveda v svojo posteljo. On je bil ves zagret. Še ve, ki ste navajene nenehnega dopisovanja s prijateljicami, ste komaj lovile njegov tempo. Trosil je komplimente, poznal vse čudovite citate iz knjig, sestavljal je verze. Ustvaril je pravljico iz vajinih življenj. Ob večerih sta se stiskala pod puhasto odejo, si grela stopala po dolgih večernih sprehodih. In za piko na i, da je dokazal, kako je res popoln, je z vami gledal najbolj cmerave romantične filme. Brez pritoževanja. Všeč je bil vašim prijateljicam, všeč je bil vaši mami, celo oči ni imel pripomb. Čudovita zgodba, ki bi se lahko končala z: „In živela sta srečno do konca […] Read More
Prezgodaj sem prišla v mesto. Ne maram zamujanja. Ne maram sama sedeti v kavarni in tako sem tavala. “Si kdaj opazil, kako je mesto pusto in izumrto ob sobotnih večerih? Kot, da so vsi poniknili. Sem in tja je videti kak zaljubljen par, ki ga je že požgečkala pomlad. Hihitata se naslonjena na steber stavbe in si dlani grejeta drug ob drugem. Zima je. In minus krepko pod ničlo. Včasih sem zime sovražila. Kar tako. Brez razloga. Zdaj, ko sem starejša… kaj pa vem. Lepa mi je zima. Lepa je mi je takrat, ko sneži in vse utihne. Pst! In utihnejo ljudje in avtomobili in glasba in ptice. Kot bi se bali, da bo vsak najmanjši šum prepodil tiste nežne drobne snežinke. Za nekaj ur zemlja zaspi. Takrat mi je zima všeč. Všeč mi je tudi, ko grize mraz. In pod koraki poka led. In ko moraš stopati, kot pingvin, da ne pogrneš. Takrat sanjarim, kako bi bila z njim na nekem poledenelem jezeru. Na drsalkah. In on bi me prijel za roko in bi v tišini vecera poslušala samo, kako najine drsalke režejo skozi led. Ampak njega ni. Saj veš, dragi prijatelj, niso še minili trije meseci. Ampak tista […] Read More
“Kdaj se boš poročila z mano?” je namesto pozdrava zabrundal z velikim nasmehom. In v očeh mu je poplesaval nabrit ogenj. “Še posebej lepa si nocoj. Poglej. Novo obleko imam. Sem ti všeč v njej?” Navdušuje me njegova deška nagajivost. Ne glede na leta, je uspel obdržati svojo navihanost. Vedno mi bo pri njem to všeč. “Lep si v svoji novi obleki. Vedno si lep. Tudi v nenovi obleki.” In sva sedla. Naročila. “Kavo zame. Z mlekom, sladkorjem… Piškotom. Potrebujem malo tolažbe.” sem rekla. “Kaj je? Sta se končno uspela videti?” je vprašal “Jasno, da ne. Še vedno ne. Ne piševa si. Ne slišiva se. Ne pogovarjava se. Ne obstajavo očitno drug za drugega. Boli, ko mi prijatelji pripovedujejo, da ga srečujejo v mestu. Na sprehodu s svojo kosmato mrcino. Sem ti že povedala, da ne maram njegovega psa? Jezna sem sama nase. Na dejstvo, da mi je v resnici mar. Na dejstvo, da me to prizadene. In potem zakrknem. Še malo bolj. Nekoč bom marmorna. Spolirana, gladka in trda… In veš, kaj je najbolj boleče? Ne morem se spomniti zvena njegovega glasu. Preprosto ne gre. Niti melodije njegovega govora. Pomembno mi je, veš. Da se spomnim, kako zveni glas […] Read More
Sem ena tistih, ki ne marajo objemanja. Objem se mi zdi namreč eno bolj intimnih dejanj v življenju. Objem je trenutek, ko podrem vse zidove in človeka spustim svoj osebni prostor. Dovolim, da začuti mojo energijo in s tem mojo ranljivost. In hkrati dovolim, da nekaj njegove energije ostane v meni. Objem je nekaj podobnega, kot če bi dva kamenjčka trčila drug v drugega. Na videz se ne bi nobenemu od kamnov nič poznalo, ampak, če bi ju pogledal pod mikroskopom, bi pa verjetno opazil, da je na vsakem od njiju ostala sled drugega in da sta malce pa vendarle spremenjena. Zato je objem tak poseg vame. Objem je trenutek, ko podrem vse zidove in človeka spustim svoj osebni prostor. So ljudje, ki jim instinktivno dovolim blizu. In si želim njihovih objemov. Ker oddajajo nekaj neotipljivo blagega. Nekaj tako prijetnega, da si želim odnesti sled tega s seboj. Želim si oditi po svoji poti malce sprememnjena od bližine tega nekoga. Ljudje se objemamo na različne načine. Objemi s trepljanjem po ramenih delujejo neiskreno in utesnjujoče. Takose običajno objemajo politiki. In potem objstajajo objemi samo z ramenskim obročem. To so tisti, ki bi jih preprosto prepovedala. Nasilni. Narejeni in neiskreni. In ko me kdo […] Read More
Torek je bil… Se mi zdi. Ali pa morda četrtek. Eden tistih zoprnih dni. Ponedeljek, sreda in petek so taki mehki dnevi, ki se povaljajo po jeziku, kot na sobno temperaturo segreta Nutela. Včasih jo jem z veliko žlico. Ob večerih, ko se mi zdi, da je bil ves dan vržen stran in imam tisti zoprn občutek samopomilovanja. Ni bolj toplega objema, kot objem čokolade. Torek in četrtek pa sta taka trda dneva. Kot premalo kuhani makaroni. Ne al dente. Ampak res tisti premalo kuhani. Ko se ti suhi zdriz moke še nekaj minut valja po jeziku. Sedela sva v preglasni kavarni. Jaz s svojim espressom, ki sem ga valjala med dlanmi. Tako majčkena je bila tista skodelica. Če bi zaprla dlani bi jo lahko skrila med prste. Točno to sem razmišljala, ko si me nenadoma vprašal: “Kaj pravkar počneš?” “Nič… Gledam svojo skodelico brezkofeinskega kavnega zvarka in premišljujem. O tem, da me vedno znova malce ubiješ s svojimi direktnimi vprašanji. Postaviš me pred zid in mečeš svoje verbalne pikado puščice. “Si srečna?” je eno od tvojih vprašanj. “Je kdo res vedno srečen?” ti odgovorim. Vem, da ne maraš vprašanj namesto odgovora. “Seveda si srečna,” si odgovoriš sam. Jaz pa […] Read More
“Rad bi spoznal tvojo dušo,” je mehko rekel, medtem, ko je božal toplo skodelico kave, kot da med dlanmi drži mačjega mladička. Gledala sem njegove roke. Prve pege so se sejale po koži. Temne v sredini in vse bolj blede proti robovom. Nepravilnih oblik. “Smešno,” sem pomislila… “Kako nam telo da vedeti, na tak subtilen, skoraj neopazen način, da začenjamo razpadati.” “Mojo dušo?” sem se zdrznila. “Nihče je ne pozna. Niti sama ne. Niti sama se ne poznam. Sem tu. In me ni. Ljubim in sovražim. Ne… Morda pa v resnici ne ljubim in je vse, kar čutim samo bedna utvara v moji glavi. Kemična sprememba v možganih. Posledica nekih splošnih človeških norm. V resnici ne maram ljudi. Sem, kot Svetlana Makarovič. Obožujem mačke. Ta uboga, čudovita bitja, ki so jih od nekdaj povezovali s hudičem. Samo zato, ker imajo karakter. Osebnost. Kot ženske. Če se niso pustile ukrotiti moškim, so bile ožigosane za čarovnice. Hudičeve priležnice. Če ženska razmišlja s svojo glavo je trmasta, svojeglava. Nevredna življenja. Veš, nekdo me je pred leti vprašal, zakaj nimam otrok. Odgovorila sem, da imam pač življenje popolnoma tako, kot si želim. Da ne potrebujem malih, egoističnih bitij, ki se derejo in me […] Read More
Spričkala sva sva se na polno. On, konzervativen za učbenik, je prepričan, da so vsako mini krilo, vroče hlačke, previsoke petke, na meji pornografije. Da bi on svoje dekle s kratkim krilcem v javnost spustil le, če bi šel zraven in še v tem primeru bi pred tem preveril, če dolžina krila ne razkriva kanček preveč kože. In potem sva zašla. Ker jaz ne razumem skoraj tridesetletnika s tako nazadnjaškimi načeli in je on prepričan, da sem v svoji glavi čisto preveč razpuščena, ker sem prepričana, da si človeka ne moreš in nimaš pravice lastiti. Nenazadnje ga nisi kupil pri najboljšem sosedu na kilograme ali na meter. In on je prepričan, da je ljubosumje nekaj najbolj normalnega za moškega. Jaz pa, da je ljubosumje kletka, ki bo eventuelno popustila in bo žrtev ljubosumnih izpadov odletela. Čim dlje stran od posesivnega ljubosumneža. On je prepričan, da je poroka papir, ki daje moškemu popoln nadzor na žensko. In je ona s tem podpisala, da je njegova. NJEGOVA! Pika! Jaz njemu, da je ženska še vedno samostojno bitje. In poroka ne spremeni ničesar. Da partnerja rasteta drug z drugim in drug ob drugem. Sta si opora in ne lastnik in lastnina. On meni, […] Read More
Čutim jo. Čutim, kako mezi skozi razpoke časa in se počasi zliva v zadnje tople dneve jenjajočega poletja. Rada imam jesen in njene barve. Rada imam celo vonj po zatohlem gnijočem listju v meglenih hladnih jutrih. Prija mi njena otožnost. A vseeno imam raje poletje. In to ravno tole. Tole šibko dihanje zadnjih toplih dni, ki jih skoraj slišiš, kako zvečer utrujeno izdihnejo v vse hladnejše noči. Medtem, ko se poletje umirja, sama vse bolj hitim. Hitim, da bi ujela še kak sončni žarek, s skodelico kave v dlaneh, v najljubši kavarni. Zunaj, na zraku, ko med menoj in ulico ni odsevov na steklih kavarne, ki mi izkrivljajo pogled. Kot vsako leto sem znova z obžalovanjem ugotovila, da ni bilo dovolj vročih večerov v mestu in popoldnevov z nekaj kepicami sladoleda. Zamudila sem večino uličnih koncertov in salsa večerov na Platoju. Zamudila sem sprehode po Tivoliju in čakanja sončnih zahodov na Bajerju. Spet sem zamudila toliko stvari, da mi obžalovanje leze v kosti skupaj z vlago in jutranjo meglo. Uživam v vsaki stvari, ki jo počnem v življenju. Ljubim vse kar počnem. Ampak potem mi včasih preprosto zmanjka časa zase in za ljudi. Da se razumeva…. Uživam v vsaki stvari, […] Read More
o polno vseh občutkov in ljudi. Tako polno doživetij, da sem se včasih počutila, kot da sem imuna. Kot, da mi je plaz doživetij ohromil vsa čutila. Pa vendar, ko umirim misli in pustim, da tečejo s svojim tokom, slišim mehurčke. Tišino in mehurčke. Read More
Ko človek sliši besedo Milano, skoraj praviloma pomisli na modo, expo, industrijo in nogomet. Pa vendar je mesto toliko več od tega. Pravzaprav je čudovit vikend pobeg v preteklost. V svet Verdija. Tja, kjer je nastal vsem znani kolač Panattone. V svet, nenazadnje, Da Vinchijeve šifre. Tudi če zmanjka časa za pohajkovanja po mestu in bi se izognil vrvežu in prometu mesta, je vonja starega centram, trga pred katedralo, prav tako prečaroben. S kavo in sladico v lastnih mislih lahko opazuješ mimoidoče. “Because we would not wear any clothes because it was so hot and the windows open and the swallows flying over the roofs of the houses and when it was dark afterward and you went to the window very small bats hunting over the houses and close down over the trees and we would drink capri and the door locked and it hot and only a sheet and the whole night and we would both love each other all night in the hot night in Milan. That was how it ought to be.”Ernest Hemingway “Retire me to my Milan, where every third thought shall be my grave.”William Shakespeare Read More
We use cookies to ensure that we give you the best experience on our website. If you continue to use this site we will assume that you are happy with it.Ok
0 comments