Moji idoli odhajajo. Počasi. Potiho. Sem mar zato stara, če tu sedim s kozarcem vina in v slušalkah s tistimi večnimi melodijami, ki spominjajo na poletne večere, ko smo se še brezskrbno zibali globoko v noč. Še vedno čutim z energijo nabiti zrak, ki je drhtel nad gnečo pregretih teles in se odbijal med zidobi Križank in se odbil proti oblakom in se razlil po mestu. Med ulice, do oken, ki so se se na stežaj odprta borila proti poletni vročini. Od asfalta mesta je puhtel vroč zrak, ki se je zažiral vanj ves dan. Pomešan z vonji. Bil je človek, ki je s koncerta odšel zadnji. Vsaj tako se je šalil. Ko so se kazalci že obrnili čez čarovniško uro, je ponavadi rekel, da naj se počasi odpravimo domov, ker ne zgleda, da gre on prvi. Njegovih pesmi ni zgolj za en večer… Njegovih pesmi je za večnos… Besed, ki so tako močne, da se človeku zapišejo v vsako molekulo. V vsak košček telesa. Če le dovoliš, da ti pride blizu, začutiš vso bolečino, strast, ljubezen… vso paleto občutij, ki jih premore vesolje. Malo je takih. Malo je poetov, ki znajo z malo besedami povedati vse. Kot sem nekoč […] Read More
MASOVNO POSILSTVO NA PLAŽI Končno dopust in na idealen sončen dan si našla popolno mesto v senci borovca. Vonj po v poletni vročini stopljeni smoli ti je zlezel v nos in med šumenje nežnih valov in umirjenih pomenjkov, vskoči le kak razigran smeh ali krik otroka. In frajer, ki prodaja sveže pečene grehe. To poleg omamnega vonja povzročajo le slabo vest, ker si si jih, po tvojem mnenju privoščila že preveč za eno poletje. Le kaj bi lahko skazilo popolno idilo plažnih užitkov? O, verjemi, da lahko. Prva kategorija so plažni DJ-ji. Na nabito polni plaži med goro ležalnikov, stolov, senčnikov, hladilnih skrinj in torb, kraljuje gromozanski zvočnik. Kot veličasten buda sredi vse te zmešnjave sedi trebušast ljubitelj piva, ki se je odločil, da bo »razvajal« vesoljno plažno publiko s svojim jagodnim izborom turbo sladkorčov. Na ves glas, seveda. Ker morda babica na skrajnem delu plaže nima dovolj naglas slušnega aparata. In seveda in ne bi želel, da bi bil kdo prikrajšan za glasbene užitke. Njim podobni so zalivski DJ-ji, ki iz svojih plovilc na hreščečih zvočnikih do onemoglosti spuščajo Despacito. Verjetno gre sicer za “kreativno” taktiko prisvajanja zaliva s turkizno vodo. Večina slej ko prej pobegne pred hrupom drugam. Druga kategorija so masterchefi, ki na plažo poleg vsega zgoraj naštetega prinesejo še prenosni žar. Vendarle ga lahko sredi popoldneva popade […] Read More
Zanje morje ni zgolj oddih, kopanje in plaža. Zanje je morje pobeg pred zlorabami, udarci in revščino. Morje zanje predstavlja življenje, kakršno pripada vsakemu bitju na tem svetu. Življenje, ki ti postreže z normalno posteljo, večerjo in zajtrkom in nekom, ki te bo stisnil v objem, ko si potolčeš koleno med igro, in ne z udarcem. Read More
“Vidiš, tam kjer je tisto desno okno, tam je moj brlog. Tam živiva osamljeni jaz in moj medvedek,” mi je z nasmehom nekega toplega junijskega popoldneva pripovedoval moj najljubši pisatelj. Tisti večer je bilo njegovo okno temno. Pobegnil je nekam na sever. Pisat nov roman. “Nihče več ne piše pisem,” sem pomislila z nasmehom, medtem ko mi je v mislih prevale delal Šostakovičev valček. Sposodila sem si naslov enega njegovih romanov. Read More
Kolumna objavljenja v reviji GRAZIA, novembra 2018 Sedel je zraven mene na klopco avtobusne postaje. V ponošenih starih cunjah z vonjem po postanem. Dekle, ki je sedelo na drugi strani je po nekaj sekundah odšlo na avtobus številka dve. Ali pa se mi je tako samo zazdelo in se je le umaknila v svoj svet. “Mi zameriš, če sedim poleg tebe? “Veš, ljudje me včasih niti ne opazijo,” je nadaljeval. Ljudje ne marajo, da zraven njih sedi kup postanih cunj in odhajajo, pretvarjajoč se, da je ravno pripeljal njihov avtobus. Nato je z nasmehom dvignil polivinilasto vrečko polno oblačil, ki so že videla boljše čase: “Poglej, koliko novih stvari imam. Danes sem jih dobil.” Read More
Drage moje … Gotovo se vam je to že zgodilo. Ravno ste se pobrale po prejšnji neuspešni zvezi in začele živeti. Počele ste stvari, ki vas osrečujejo, zadovoljne same s seboj. Še prav prima se vam je zdelo, da ste izgubile nekaj kilogramov, zamenjale garderobo. Skratka, vaše življenje se je čudovito skockalo. In potem se je pojavil on. Počasi je stopal v vaše življenje. Najprej z nekaj sms-i, povabilom na kavo, večerom na koncertu, in preden ste se zavedale, vam je zlezel pod kožo. Spustile ste ga v svoje življenje in na koncu seveda v svojo posteljo. On je bil ves zagret. Še ve, ki ste navajene nenehnega dopisovanja s prijateljicami, ste komaj lovile njegov tempo. Trosil je komplimente, poznal vse čudovite citate iz knjig, sestavljal je verze. Ustvaril je pravljico iz vajinih življenj. Ob večerih sta se stiskala pod puhasto odejo, si grela stopala po dolgih večernih sprehodih. In za piko na i, da je dokazal, kako je res popoln, je z vami gledal najbolj cmerave romantične filme. Brez pritoževanja. Všeč je bil vašim prijateljicam, všeč je bil vaši mami, celo oči ni imel pripomb. Čudovita zgodba, ki bi se lahko končala z: „In živela sta srečno do konca […] Read More
Sem ena tistih, ki ne marajo objemanja. Objem se mi zdi namreč eno bolj intimnih dejanj v življenju. Objem je trenutek, ko podrem vse zidove in človeka spustim svoj osebni prostor. Dovolim, da začuti mojo energijo in s tem mojo ranljivost. In hkrati dovolim, da nekaj njegove energije ostane v meni. Objem je nekaj podobnega, kot če bi dva kamenjčka trčila drug v drugega. Na videz se ne bi nobenemu od kamnov nič poznalo, ampak, če bi ju pogledal pod mikroskopom, bi pa verjetno opazil, da je na vsakem od njiju ostala sled drugega in da sta malce pa vendarle spremenjena. Zato je objem tak poseg vame. Objem je trenutek, ko podrem vse zidove in človeka spustim svoj osebni prostor. So ljudje, ki jim instinktivno dovolim blizu. In si želim njihovih objemov. Ker oddajajo nekaj neotipljivo blagega. Nekaj tako prijetnega, da si želim odnesti sled tega s seboj. Želim si oditi po svoji poti malce sprememnjena od bližine tega nekoga. Ljudje se objemamo na različne načine. Objemi s trepljanjem po ramenih delujejo neiskreno in utesnjujoče. Takose običajno objemajo politiki. In potem objstajajo objemi samo z ramenskim obročem. To so tisti, ki bi jih preprosto prepovedala. Nasilni. Narejeni in neiskreni. In ko me kdo […] Read More
Spričkala sva sva se na polno. On, konzervativen za učbenik, je prepričan, da so vsako mini krilo, vroče hlačke, previsoke petke, na meji pornografije. Da bi on svoje dekle s kratkim krilcem v javnost spustil le, če bi šel zraven in še v tem primeru bi pred tem preveril, če dolžina krila ne razkriva kanček preveč kože. In potem sva zašla. Ker jaz ne razumem skoraj tridesetletnika s tako nazadnjaškimi načeli in je on prepričan, da sem v svoji glavi čisto preveč razpuščena, ker sem prepričana, da si človeka ne moreš in nimaš pravice lastiti. Nenazadnje ga nisi kupil pri najboljšem sosedu na kilograme ali na meter. In on je prepričan, da je ljubosumje nekaj najbolj normalnega za moškega. Jaz pa, da je ljubosumje kletka, ki bo eventuelno popustila in bo žrtev ljubosumnih izpadov odletela. Čim dlje stran od posesivnega ljubosumneža. On je prepričan, da je poroka papir, ki daje moškemu popoln nadzor na žensko. In je ona s tem podpisala, da je njegova. NJEGOVA! Pika! Jaz njemu, da je ženska še vedno samostojno bitje. In poroka ne spremeni ničesar. Da partnerja rasteta drug z drugim in drug ob drugem. Sta si opora in ne lastnik in lastnina. On meni, […] Read More
Čutim jo. Čutim, kako mezi skozi razpoke časa in se počasi zliva v zadnje tople dneve jenjajočega poletja. Rada imam jesen in njene barve. Rada imam celo vonj po zatohlem gnijočem listju v meglenih hladnih jutrih. Prija mi njena otožnost. A vseeno imam raje poletje. In to ravno tole. Tole šibko dihanje zadnjih toplih dni, ki jih skoraj slišiš, kako zvečer utrujeno izdihnejo v vse hladnejše noči. Medtem, ko se poletje umirja, sama vse bolj hitim. Hitim, da bi ujela še kak sončni žarek, s skodelico kave v dlaneh, v najljubši kavarni. Zunaj, na zraku, ko med menoj in ulico ni odsevov na steklih kavarne, ki mi izkrivljajo pogled. Kot vsako leto sem znova z obžalovanjem ugotovila, da ni bilo dovolj vročih večerov v mestu in popoldnevov z nekaj kepicami sladoleda. Zamudila sem večino uličnih koncertov in salsa večerov na Platoju. Zamudila sem sprehode po Tivoliju in čakanja sončnih zahodov na Bajerju. Spet sem zamudila toliko stvari, da mi obžalovanje leze v kosti skupaj z vlago in jutranjo meglo. Uživam v vsaki stvari, ki jo počnem v življenju. Ljubim vse kar počnem. Ampak potem mi včasih preprosto zmanjka časa zase in za ljudi. Da se razumeva…. Uživam v vsaki stvari, […] Read More
o polno vseh občutkov in ljudi. Tako polno doživetij, da sem se včasih počutila, kot da sem imuna. Kot, da mi je plaz doživetij ohromil vsa čutila. Pa vendar, ko umirim misli in pustim, da tečejo s svojim tokom, slišim mehurčke. Tišino in mehurčke. Read More
Ko človek sliši besedo Milano, skoraj praviloma pomisli na modo, expo, industrijo in nogomet. Pa vendar je mesto toliko več od tega. Pravzaprav je čudovit vikend pobeg v preteklost. V svet Verdija. Tja, kjer je nastal vsem znani kolač Panattone. V svet, nenazadnje, Da Vinchijeve šifre. Tudi če zmanjka časa za pohajkovanja po mestu in bi se izognil vrvežu in prometu mesta, je vonja starega centram, trga pred katedralo, prav tako prečaroben. S kavo in sladico v lastnih mislih lahko opazuješ mimoidoče. “Because we would not wear any clothes because it was so hot and the windows open and the swallows flying over the roofs of the houses and when it was dark afterward and you went to the window very small bats hunting over the houses and close down over the trees and we would drink capri and the door locked and it hot and only a sheet and the whole night and we would both love each other all night in the hot night in Milan. That was how it ought to be.”Ernest Hemingway “Retire me to my Milan, where every third thought shall be my grave.”William Shakespeare Read More
Naša pa ne gleda fuzbala. Naša ne gleda nobenega športa. Od tistih zgodnjih dvajsetih in ene najboljših ekip novomeške KK Krka, ko sem vzdihovala za Franjem Arapovićem in po vsaki tekmi – mimogrede, videla sem vse, ki so se zgodile tistih nekaj sezon v Novem mestu – ostajala kak teden brez glasu. Strastna navijačica, ki je vedno na vse grlo kričala iz prve vrste v dvorani. Nekako se to ni poklopilo z mojim življenjskim stilom in takratnim zgodnjim ljubimkanjem z radijskim mikrofonom. Vedno nekdo poskrbi za pizzo in alkohole Ampak, da ne zaidem preveč… Skratka… Naša ne gleda nogometa. Iskreno, ne znam niti izgovoriti imen največjih svetovnih klubov ali najbolje plačanih nogometašev. Ma, no dobro, Messi in Beckham sta druga klasa, ker se svaljkata po vsem možnem časopisju. Ne vem, kaj je offside. Do pred kratkim nisem niti vedela, kako dolgo traja tekma. Iskreno, da bi razumela karkoli v zvezi z nogometom, bi najprej potrebovala nogometni priročnik za telebane. In, da bi zadržala svoj izgled strastne ne-gledalke nogometa ob tokratnem Svetovnem prvenstvu sem na vprašanje, kako da sem si celo nekaj tekem ogledala, odgovorila, da zato, ker vedno nekdo poskrbi za pizzo in alkohol. Tisti, ki me ne poznajo […] Read More
0 comments