V trenutkih, ko se negotovost prikrade v moje misli in se počutim, kot da nisem dovolj, sežem po svojem zvestem spremljevalcu – fotoaparatu. Ta majhna črna škatla je postala moja rešilna bilka, moj most do sveta, ki ga včasih ne znam videti s prostimi očmi. Skozi iskalo se svet spremeni. Nenadoma opazim drobne podrobnosti, ki so mi prej ušle – kapljico rose na listu, ki lovi jutranje sonce, razpoko v pločniku, iz katere poganja trmast regrat, odsev neba v luži. Fotoaparat me uči gledati drugače, videti lepoto tam, kjer je prej nisem opazila. Z vsakim pritiskom na sprožilec se učim. Učim se potrpežljivosti, ko čakam na pravi trenutek. Učim se vztrajnosti, ko poskušam ujeti popolno svetlobo. Učim se sprejemanja, ko stvari ne gredo po načrtu. In predvsem se učim, da je vsak pogled, vsak trenutek vreden pozornosti. Majhne podrobnosti so postale del mojega vsakdana. Zdaj vidim igro svetlobe in sence na steni, geometrijske vzorce v arhitekturi, skrite zgodbe v obrazih mimoidočih. Moj um nenehno komponira kadre, išče zanimive kote, razmišlja o tem, kako bi lahko ujel bistvo trenutka. Fotografija mi daje občutek smisla in pripadnosti. Ko gledam skozi objektiv, sem del nečesa večjega od sebe. Sem pripovedovalka zgodb, lovka trenutkov, […] Read More
Ko se dnevi krajšajo in zrak napolni vonj po cimetu in kuhanem vinu in svet se začne pripravljati na praznike. Za mnoge je to čas veselja, smeha in druženja z najdražjimi. Za nekatere med nami, ki se znajdejo v tišini lastnih misli, pa je praznični čas le opomnik na osamljenost in praznino, ki jo prinašajo. Raziskave kažejo, da 89% odraslih doživlja stres med prazniki. Finančne skrbi, pogrešanje bližnjih in pričakovani družinski konflikti lahko zasenčijo praznično vzdušje. A kaj, ko je največji stres prav občutek, da nimaš nikogar, s komer bi delil te trenutke. In ko gledam skozi okna in opazujem lučke, ki svetijo v toplih domovih drugih ljudi, se sprašujem, kje je moj prostor v tej zgodbi. Pomembno vedeti, da nismo sami. Tudi, če svet izgleda še tako hladen in siv, je vedno nekje nekdo, ki bo ponudil roko. Čeprav, saj vsi vemo, prositi za pomoč je vedno najtežje. Priznati, da ne vidimo izhoda ali pa preprosto, da nas vonj po praznikih, cingljanje z radijskih sprejemnikov in topli klepeti v domovih drugih spravljajo v stisko. Življenje žal ni zgodba osladnih televizijskih filmov, ampak mnogokrat kruta realnost hladne zime. Ljudi, ki nimajo nikogar in ljudi, ki nimajo ničesar. Tu stopino na vrsto […] Read More
Nekateri moški si še vedno jemljejo pravico, da kvantajo in duhovičijo o ženskah. Morda je pa moja šola naučiti se takim ljudem reči preprosto: »Odjebi!« Read More
Si že kdaj razmišljala o tem kako se postarati in hkrati ne postati zares stara? Nekega dne se pogledaš v ogledalo in se ti zalesketa nekaj sivega v laseh. In ko si nanašaš ličila, se čopič zatakne v gubico, ki je prej ni bilo. Opažati začneš spremembe, ki jih prej nisi, ker si bila preveč zaposlena, da bi jih opazila. Ženske smo, kar se tega tiče veliko bolj na udaru. On namreč s sivimi prameni postane žlahten. Žrebec. Šarmanten. Ženska pa le zanemarjena. Leta tečejo in vse se ukvarjamo s partnerji, kariero, življenjem, otroki. Skozi čas se spreminja tudi telo. Življenje zahteva svoj davek. Sklepi niso več tako prožni in elastični. Tista čokolada, ki si jo lahko nekoč med branjem svoje najljubše knjige pojedla sama, brez slabe vesti, ne da bi se ti kje poznalo, se je nenadoma začela obešati na boke in trebuh. Draga moja, izgovor “za svoja leta sem super” je žal malo zastarel. Proti gubam, vsaj po naravni poti, ne moreš veliko storiti. Zato jih nosi ponosno, ker ne nazadnje so zemljevid tvoje duše. Pragozd tvojih čustev in življenjskih bitk. Tvoja dejanska starost pa je v resnici stvar nastavitev v glavi. Ko pozabiš biti otrok v srcu, […] Read More
Zgodba, ki ti jo bom povedala bi lahko bila moja, tvoja, njena. Ker imamo ljudje vedno znova bolestno željo po pametovanju in vtikanju v druga življenja. Read More
Včasih se zgodi, da me lahko že čisto običajen pogled za dober dan spravi v solze. Ker začnem čutiti. Vse tisto, kar se dogaja na odru, se nenadoma zapiše v moj DNK in v vse pore telesa. Kot parfum, le bolj trdovratno. Read More
Ignoranca ponavadi boli bolj, kot udarci in grobosti. Ignoranca človeku odvzame tisto, kar najbolj potrebujemo: dostojanstvo in občutek, da obstajamo. Read More
Kako se lahko človek zaljubi v osebo, ki je nikoli v življenju ni srečal? In so edine informacija fotografije na socialnih omrežjih? Šteje za prah več kot polovico mojih let. Leta me posluša v radijskem etru. In me nato poiskal na Facebooku. V njegovi glavi je zgodba sestavljena. Odločen je, da bom njegova in pika. Napisal je, da včasih prebedi vse noči, ker da ga moj glas pomirja. Ure in ure lahko presedi ob youtubeu in posluša moje stare pevske poskuse. Nato je zbral pogum. »Vse že vem,« je dejal. Preselila se bova nekam stran od ljudi, ker želim, da si samo moja. Ko bi ti šla v službo, bi ti jaz pripravil kosilo in obratno. Pohvalil bi te, kako je dobro. In nato bi se ljubila dneve in noči. Vse že vem. Tudi to, da bom nekoč kupil barko, ker imaš rada morje. In potem bi te za konec tedna odpeljal nekam daleč. Na Reko ali pa na. Veš, zdaj delam in bom kupil avto. Mercedesa. Ker je dober in varen avto. Z njim bom prišel pote in ti se boš zaljubila vame. Ker vse punce vedo, da je Mercedes res dober avto.« Moj argument, da nekako ne padam na […] Read More
Music Adolphe Adam Libretto Théophile Gautier, Jules-Henri Vernoy de Saint-Georges and Jean Coralli Conductor Kevin Rhodes Choreographer José Carlos Martínez Costume and Set Designer Iñaki Cobos Guerrero Lighting Designer Andrej Hajdinjak Assistant Conductor Dominik Steklasa Assistants Choreographer Anael Martín and Agnès Letestu Assistant Costume and Set Designer Benjamin Amado Miranda Assistants Performance Olga Andreeva, Stefan Capraroiu, Mojca Kalar, Leonid Kouznetsov, Viktor Isajčev, Claudia Sovre Concert Master Gregor Traven Stage Managers Igor Mede and Višnja Fičor (SNG Opera in balet Ljubljana), Dejan Dedović and Goran M. Plečnik (Cankarjev dom) Read More
Ljudje takšni smo. Ne pomislimo, da ima vsaka zgodba ozadje in da ima vsak človek preteklost. Pogledujemo izpod čela in si mislimo svoje. Zgražamo se nad tem, kako se nekdo oblači. Nad tem, ker se nekdo na ves glas smeji. Read More
Kaj pravzaprav označuje “čudnost”? Nenavadna oblačila in obutev? Drugačen način razmišljanja? Življenje izven splošno sprejetih družbenih norm? Ali vse to? Read More
Moji idoli odhajajo. Počasi. Potiho. Sem mar zato stara, če tu sedim s kozarcem vina in v slušalkah s tistimi večnimi melodijami, ki spominjajo na poletne večere, ko smo se še brezskrbno zibali globoko v noč. Še vedno čutim z energijo nabiti zrak, ki je drhtel nad gnečo pregretih teles in se odbijal med zidobi Križank in se odbil proti oblakom in se razlil po mestu. Med ulice, do oken, ki so se se na stežaj odprta borila proti poletni vročini. Od asfalta mesta je puhtel vroč zrak, ki se je zažiral vanj ves dan. Pomešan z vonji. Bil je človek, ki je s koncerta odšel zadnji. Vsaj tako se je šalil. Ko so se kazalci že obrnili čez čarovniško uro, je ponavadi rekel, da naj se počasi odpravimo domov, ker ne zgleda, da gre on prvi. Njegovih pesmi ni zgolj za en večer… Njegovih pesmi je za večnos… Besed, ki so tako močne, da se človeku zapišejo v vsako molekulo. V vsak košček telesa. Če le dovoliš, da ti pride blizu, začutiš vso bolečino, strast, ljubezen… vso paleto občutij, ki jih premore vesolje. Malo je takih. Malo je poetov, ki znajo z malo besedami povedati vse. Kot sem nekoč […] Read More
0 comments