December je tak čuden mesec. Evforičen na eni strani in čudno nostalgičen na drugi. Je mesec, ko vsi delamo recenzije leta, ki se izteka. Kljub nenehnemu hitenju razmišljamo o vsem mogočem. In se sem in tja ujamemo v nekakšno otožno pajčevino spominov in sanjarjenj.
Zame je december mesec mešanih občutkov. V isti sapi godrnjam, da je kičast in precenjen, ter da je čaroben in romantičen. Kozoroginja v meni pač ne želi videti bleščavih lučk in razigranega klepetanja ljudi ob stojnicah. Kozoroginja bi trezno prespala cel mesec in si nastavila budilko nekje na začetku januarja. Očitno se nekje globoko pod kozorogovimi treznimi kopiti skriva še nekaj mehkega in romantičnega. Deklica, ki je sanjala o princih, ki niso s testosteronom nabite hobotnice. Deklica, ki si je upala priznati, da je v migetanju lučk nad ulicami nekaj čarobnega. In da jo ob vsem tem rahlo stisne okrog srca in zaščemi v očeh. Morda je danes tak dan… Gotovo je nekaj čudnega v zraku. Nekaj kar sili k solzam in razmišljanju. Razmišljanju o dnevih, ki zdrsnejo tako hitro mimo, da jih včasih skorajda ne uspem poklicati po imenu. In o rojstnih dneh, ki so samo še en dan v tornadu življenja. O ljudeh, ki so končali nekje v stavku: “Dajva se ujet na kavi.” in potem odšli za vedno… In tisti stavek je kot slaba vest ostal nekje ujet v sinapsah in vsake toliko časa zaniha in zaigra na vest. In vem, ko bom na koncu pospravljala leto in čistila predale zadnjih mesecih, bom v smeti metala vse tiste načrte: “Se vidiva.” “Pokliči, ko utegneš.” “Letos bom ujela toliko poletnih večerov, da jih ne bom mogla prešteti.” “Ves december bom preživela v mestu…” 
Ampak, hej, letos mi je šlo bolje. Kar velikokrat sem požrla svoja načela in pometla strah pred ljudmi v nek zaprašen kot in koga povabila na kavo. Pretepla sem Grincha v sebi in si naredila prav kičasto božično playlisto skladb. In si priznala, da je včasih zabavno nositi grd pulover z jelenčkom Rudolfom, ki se mu sveti nos. In spoznala, da so skupna obdarovanja v službi prav zabavna, tudi če nihče ne razume, kaj si hotel povedati z darilom. In da neumna rdeča kapa s cofom na trenutke zakrije tudi kakšno od življenja zadano rano, ki krvavi nekje globoko, na nekem nevidnem mestu. Ampak za take trenutke, ko se zdi, da je samo še sekunda to takrat, ko se bodo solze iz nekega neznanega razloga prelile čez rob, je pa še vedno najboljši obliž tole: KLIK
[…] Gotovo je nekaj čudnega v zraku. Nekaj kar sili k solzam in razmišljanju. on Oktober je kriv […]
[…] December je tak čuden mesec. Evforičen na eni strani in čudno nostalgičen na drugi. Je mesec, ko vsi delamo recenzije leta, ki se izteka. Kljub nenehnemu hitenju razmišljamo o vsem mogočem. In se sem in tja ujamemo v nekakšno otožno pajčevino spominov in sanjarjenj….VEČ […]