Ampak okrog srca pa še vedno zazebe, mar ne?

5 Comments
1 likes
by darjin01
Share

Prazniki prihajajo… Čas, ko človek lahko razmišlja in se, ja, na trenutke celo smili sam sebi… Letos ne bom na plan privlekla romantične zgodbe o babici, ki je s kadilom hodila po hiši pred božičem in jo še vedno vidim, kot včeraj, čeprav je že leta pokojna. Morda zato, ker nekje globoko v sebi vem, da je z mano in me pazi… Ne bom privlekla na dan zgodbe o pohodu k polnočnici z bakljami in vračanju skozi zasnežen gozd… Ne, letos bom privlekla na plan zgodbo, ob kateri bi se mnogi obrnili stran. Ker se o takih rečeh preprosto ne govori. Zgodbo o petošolki nekje s podeželja, ki je vsak dan nekaj kilometrov pešačila domov iz šole. Zgodbo, ki je lahko tvoja, moja… Lahko je zgodba tiste plahe sosedove deklice. Ali pa zgodba koga tvojih bližnjih, pa ne znaš ali nočeš videti.

Bila je tipična raposajenka. Tipičen otrok, čeprav se pri enajstih morda kdo ne bi strinjal, da so to še otroci… Včasih so bili. In včasih otroci niso želeli na vse kriplje odrasti.

Bil je spoštovan gospod. Vsaka mati bi si ga želela za zeta, a na njihovo žalost je bil poročen z otroki. Ampak, oh kako je lepo prepeval na koru ob nedeljah. Vedno nasmejan in pripravljen pomagati. Pravi vzor…

Saj vemo… Za petošolce je zadnja stvar v življenju, da bi čas izgubljali za pešakanje proti domu, če je to nepotrebno. “Boš prisedla?” jo je vprašal. Kaj se pa lahko zgodi na poti domov, s človekom, ki ga je dobro poznala, ki so ga vsi imeli radi. Nič… Razen… Da mladi gospod ustavi avto, daleč od oči sveta, kjer avto pripelje samo vsakih nekaj ur, pa še to po drugi uri popoldne, ko ljudje prihajajo iz službe.

Deklica je zrasla v dekle, ki se je skrivalo pred pogledu drugih v strahu, da bi jo kdo obsojal. Pa ni vedela zakaj. Družila se je samo s tistimi, ki jim je lahko na tak ali drugačen način bila opora. Taki je niso želeli spoznati. S seboj so imeli preveč dela. Ni vedela, zakaj ne mara objemov. Ni vedela zakaj vsak, ki se jo nepričakovano dotakne, prestreže kak bliskovit udarec. Bila je pač navadna muhasta najstnica. Vsaj mislila je tako. Da je vse normalno. Da tako pač mora biti…

In potem nekoč… Leta, desetletje kasneje so se, sedaj že odraslemu dekletu, začele pojavljati slike. Kratki izseki iz nekega filma, ki ga je skrila nekam. Najprej ni vedela, če so bile slike zgolj plod njene domišljije. Trajalo je, da je dojela, da je to njen film, ki ga je režiral nekdo drug… Ve, da ni prišlo do najhujšega, ampak vseeno se boji stikati po zaprašenih spominih. Ker niso spomini najstnice, ki sanja o princu in verjame v večno ljubezen. Niso spomini tipične najstnice, ki se spominja metuljčkov prvega poljuba.

Še vedno se, ko pomisli na takrat, želi skriti pred svetom. Postane majhna in ranljiva. Kljub temu, da ima za vsakega na zalogi kako ostro. In še vedno, ko jo kdo stisne v kot, ne zna odreagirati. Skrije se v neko lupino in dovoli, da nekdo morda čisto nenamerno stopi preblizu. Ne zna se braniti… Ne zna zakričati, ko ne želi dotikov. Samo stisne se skupaj in zamiži.

Verjamem, da ni zgodba za dni, ko se vse blešči v lučkah in ognjemetih. Ni zgodba, ko nasmejani odpiramo kupe daril in se grejemo ob kaminih, nasmejani. In ni zgodba, ki bi ogrela dušo in privabila neke sentimentalne solze na oči. Je pa zgodba vsakdana. Zgodba neke ulice, ki jo vsi poznamo, pa morda raje pogledamo stran. Zgodba nekega otroka, ki hoče nekaj povedati, pa raje zatisnemo oči. In zgodba nekoga, ki steguje dlan v prošnji za pomoč, pa jo ob zmrzali hitrega življenja raje potisnemo še globlje v žep. Odpri oči. In ne poglej stran. Nemogoč mulec, ki ga včasih težko prenašaš ima morda za seboj ravno tako zgodbo, pa ne znaš prebrati neme prošnje skrite za upornim pogledom in “nemogočim” obnašanjem. Pomisli… Koliko takih trenutkov, ko bi lahko nekaj storil je že zdrselo mimo tebe, ker nisi imel časa in si hitel nazaj v svoje udobje.

Greš naprej. Pozabiš. Ampak okrog srca pa še vedno zazebe. Mar ne?

 

Nekoč

 

Tags:

what people say

5 Comments
  1. 12. 12. 2016 Andrej Reply

    Nekako smo si v osnovi vsi nekako podobni…

    • 19. 12. 2016 darjin01 Reply

      Verjetno res, Andrej.

  2. […] Ampak okrog srca pa še vedno zazebe, mar ne? […]

  3. […] 0 Comments 0 likes by darjin01 Uncategorized Tweet Čudno smo ustvarjeni ljudje. Ko smo otroci nam nihče ne zameri iskrenosti. Lahko smo izrekli karkoli in če je bilo neumno, morda preveč iskreno, v napačnem trenutku, so se starejši le nasmejali. Iskrenost je bila zabavna. In potem odraščaš. Vse manj je stvari, ki ti jih je dovoljeno izreči. Vse več je stvari, ki so prepovedane. In nazadnje končaš v filmu, ki se mu reče življenje, ampak vse preveč spominja na slabo televizijsko limonado. Ne dovoliš si čutiti, ker si lahko prizadet. Ne dovoliš si izreči, ker si lahko tarča posmeha. In tako pestuješ svojo kepo misli. Čedalje več jih je, tistih neizrečenih in zamolčanih. Toliko, da nekega dne ta kepa misli postane težka, kot sidro in te vleče k tlom. In svet vse bolj postaja poln ljudi, ki s sklonjeno glavo hitijo po ulicah in na plečih nosijo vse težko vrečo misli, ki jih z vsakim letom bolj tišči k tlom.  Leta minevajo. In nekega dne se zalotiš, da hitiš skozi življenje in si ne dovoliš, da bi ti srce malo hitreje zanihalo. In ti namesto čustev v srcu čepijo težke solze. Vse tiste, ki so se nabrale skozi leta, pa se jih ni spodobilo izjokati. Na obrazu nosiš masko nasmeha. Ker se pač preprosto ne spodobi pokazati, da te včasih zaboli. In tako minevajo leta… Vsako leto je več telefonskih številk, ki nimajo več naslovnika. In se za sekundo skoraj spozabiš, ko hočeš pritisniti kliči. In z vsako prazno telefonsko številko brez naslovnika, se v tebi kopiči samo že več obžalovanj. Da nisi našel časa za tako posebne ljudi, ker si preprosto pozabil, da nič ni večno in si se ukvarjal samo s sabo in svojim življenjem. In z vsako telefonsko številko brez naslovnika, se bolj zavedaš svoje minljivosti. Bi se svet podrl, če bi v nekem šibkem trenutku izrekel, kar ti teži misli? Bi ljudje o tebi mislili kaj slabše? Morda. Morda bi pa končno zadihal s polnimi pljuči in bi srce tudi malce hitreje bilo ob povsem drobnih stvareh, ki jih sicer pozabiš videti. Je res tako narobe povedati, kaj čutimo? Je iskrenost res tako grozna? Se ljudje res tako zelo bojimo pogledov, ki bi obtoževali, prezirali in se posmehovali? Ne vem… Mogoče pa kdaj poskusim. Zberem pogum in preprosto zinem. Morda ti nekoč povem, kakšen je občutek. Če me prej od sramu ne pobere… 😉 http://darjin.net/2016/12/15/recenzija-leta/ http://darjin.net/2016/12/11/ampak-okrog-srca-pa-se-vedno-zazebe-mar-ne/ […]

Leave a Comment!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

WordPress spam blocked by CleanTalk.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.