Je res tako narobe povedati, kaj čutimo?

2 Comments
1 likes
by darjin01
Share
Čudno smo ustvarjeni ljudje. Ko smo otroci nam nihče ne zameri iskrenosti. Lahko smo izrekli karkoli in če je bilo neumno, morda preveč iskreno, v napačnem trenutku, so se starejši le nasmejali. Iskrenost je bila zabavna.
In potem odraščaš. Vse manj je stvari, ki ti jih je dovoljeno izreči. Vse več je stvari, ki so prepovedane. In nazadnje končaš v filmu, ki se mu reče življenje, ampak vse preveč spominja na slabo televizijsko limonado. Ne dovoliš si čutiti, ker si lahko prizadet. Ne dovoliš si izreči, ker si lahko tarča posmeha. In tako pestuješ svojo kepo misli. Čedalje več jih je, tistih neizrečenih in zamolčanih. Toliko, da nekega dne ta kepa misli postane težka, kot sidro in te vleče k tlom. In svet vse bolj postaja poln ljudi, ki s sklonjeno glavo hitijo po ulicah in na plečih nosijo vse težko vrečo misli, ki jih z vsakim letom bolj tišči k tlom. 
Leta minevajo. In nekega dne se zalotiš, da hitiš skozi življenje in si ne dovoliš, da bi ti srce malo hitreje zanihalo. In ti namesto čustev v srcu čepijo težke solze. Vse tiste, ki so se nabrale skozi leta, pa se jih ni spodobilo izjokati. Na obrazu nosiš masko nasmeha. Ker se pač preprosto ne spodobi pokazati, da te včasih zaboli.
In tako minevajo leta… Vsako leto je več telefonskih številk, ki nimajo več naslovnika. In se za sekundo skoraj spozabiš, ko hočeš pritisniti kliči. In z vsako prazno telefonsko številko brez naslovnika, se v tebi kopiči samo že več obžalovanj. Da nisi našel časa za tako posebne ljudi, ker si preprosto pozabil, da nič ni večno in si se ukvarjal samo s sabo in svojim življenjem. In z vsako telefonsko številko brez naslovnika, se bolj zavedaš svoje minljivosti. Bi se svet podrl, če bi v nekem šibkem trenutku izrekel, kar ti teži misli? Bi ljudje o tebi mislili kaj slabše? Morda. Morda bi pa končno zadihal s polnimi pljuči in bi srce tudi malce hitreje bilo ob povsem drobnih stvareh, ki jih sicer pozabiš videti.
Je res tako narobe povedati, kaj čutimo? Je iskrenost res tako grozna? Se ljudje res tako zelo bojimo pogledov, ki bi obtoževali, prezirali in se posmehovali? Ne vem… Mogoče pa kdaj poskusim. Zberem pogum in preprosto zinem. Morda ti nekoč povem, kakšen je občutek. Če me prej od sramu ne pobere… 😉
PREBERI ŠE:

what people say

2 Comments
  1. 19. 12. 2016 Andrej okorn Reply

    Lepo si napisala. Mislim, da še lepše domisliš tisto, kar napišeš. Le tako naprej. Menim, da te (vsaj jaz) nikoli ne bomo obsodili na molk. Tako se godi tistim, ki so iz pravega testa…

Leave a Comment!

Your email address will not be published. Required fields are marked *