Nekaj metrov pod morsko gladino sem srečala vse svoje demone. Prisežem, da so bili tam. Gledala sem jih iz oči v oči. Ma ne… Bolščali so vame. Z izbuljenimi zrkli. In prisežem, da sem slišala njihovo nesramno režanje. Srečala sem jih tam nekaj metrov pod morsko gladino. Že leta si želim pod vodo. Pa ne tako na dah. Ko človek ves nervozen životari na nekaj atomih kisika. Ne, ne tako… Zares. Kljub nekoč davno, malo za res, malo za hec napisani astrološki karti, v kateri piše, da naj se izogibam globoki vodi. Menda tiste ribe v podznaku vendarle premagajo treznega kozoroga. Za razliko od znancev me temna voda ne plaši, ampak pomirja. In tista čudna bitja tam spodaj se mi zdijo skoraj malo čarobna. Morje ni zgolj voda. Morje ne zahteva ničesar. Le spoštovanje. Globoko spoštovanje. Več kot deset let sem razmišljala o tem, da bi šla na tečaj potapljanja. Pa kar nikoli ni bil pravi čas, ali pa ni bilo pravega poguma. Kaj pa vem. Morda pa preprosto ni bilo še namenjeno. Morda so tisti moji demoni še preveč rohneli. A kateri so? Mnogo jih je. Strah pred tujci. Prvi od vseh demonov me je že na začetku pogledal […] Read More
Ne vem zate, ampak jaz se sama sebi zdim malo čudna. Malo preveč zasanjana. Malo preveč naivna. Malo preveč zazrta v “nekoč – nekje”. Razen, ko so v igri človeški odnosi. Takrat se pretvarjam, da sem trdna, skušam se prepričevati, da sem nedostopna in trudim se, da mi nihče ne bi toliko zlezel pod kožo, da bi lahko kdaj bolelo. Skušam ostati toliko nedostopna, da grem v vsakem trenutku lahko z dvignjeno glavo in nasmehom naprej. Verjetno temu botruje življenje. Gora izkušenj. Lepih in manj lepih. Dejstev, da sem bila včasih samo most do lepše prijateljice. Dejstev, da sem bila včasih samo “saj si fajn, jaz sem kriv” ali pa “nisem ti mogel povedati, da obstaja še ena, ker te nisem želel prizadeti”. Ali pa morda “ti si tako samostojna, jaz pa potrebujem nekoga, ki bo bolj moj”. Izgovori, ki so bili nametani na kup, kot gora ponošenih čevljev ali strganih oblačil. Nekoč sem se še zapirala v svojo pubertetniško raztreščeno sobo in prelivala solze, brala osladne romane in se ob vsakem takem izgovoru zatekala v pravljice. Potem… Potem pa človek dobi luske. In luske so varne. Morda malo grde, ampak vseeno varnejše, kot tanka rožnata koža. Ostane pa, skrite […] Read More
Čudno smo ustvarjeni ljudje. Ko smo otroci nam nihče ne zameri iskrenosti. Lahko smo izrekli karkoli in če je bilo neumno, morda preveč iskreno, v napačnem trenutku, so se starejši le nasmejali. Iskrenost je bila zabavna. In potem odraščaš. Vse manj je stvari, ki ti jih je dovoljeno izreči. Vse več je stvari, ki so prepovedane. In nazadnje končaš v filmu, ki se mu reče življenje, ampak vse preveč spominja na slabo televizijsko limonado. Ne dovoliš si čutiti, ker si lahko prizadet. Ne dovoliš si izreči, ker si lahko tarča posmeha. In tako pestuješ svojo kepo misli. Čedalje več jih je, tistih neizrečenih in zamolčanih. Toliko, da nekega dne ta kepa misli postane težka, kot sidro in te vleče k tlom. In svet vse bolj postaja poln ljudi, ki s sklonjeno glavo hitijo po ulicah in na plečih nosijo vse težko vrečo misli, ki jih z vsakim letom bolj tišči k tlom. Leta minevajo. In nekega dne se zalotiš, da hitiš skozi življenje in si ne dovoliš, da bi ti srce malo hitreje zanihalo. In ti namesto čustev v srcu čepijo težke solze. Vse tiste, ki so se nabrale skozi leta, pa se jih ni spodobilo izjokati. Na obrazu nosiš […] Read More
December je tak čuden mesec. Evforičen na eni strani in čudno nostalgičen na drugi. Je mesec, ko vsi delamo recenzije leta, ki se izteka. Kljub nenehnemu hitenju razmišljamo o vsem mogočem. In se sem in tja ujamemo v nekakšno otožno pajčevino spominov in sanjarjenj. Zame je december mesec mešanih občutkov. V isti sapi godrnjam, da je kičast in precenjen, ter da je čaroben in romantičen. Kozoroginja v meni pač ne želi videti bleščavih lučk in razigranega klepetanja ljudi ob stojnicah. Kozoroginja bi trezno prespala cel mesec in si nastavila budilko nekje na začetku januarja. Očitno se nekje globoko pod kozorogovimi treznimi kopiti skriva še nekaj mehkega in romantičnega. Deklica, ki je sanjala o princih, ki niso s testosteronom nabite hobotnice. Deklica, ki si je upala priznati, da je v migetanju lučk nad ulicami nekaj čarobnega. In da jo ob vsem tem rahlo stisne okrog srca in zaščemi v očeh. Morda je danes tak dan… Gotovo je nekaj čudnega v zraku. Nekaj kar sili k solzam in razmišljanju. Razmišljanju o dnevih, ki zdrsnejo tako hitro mimo, da jih včasih skorajda ne uspem poklicati po imenu. In o rojstnih dneh, ki so samo še en dan v tornadu življenja. O ljudeh, ki so končali […] Read More
Prazniki prihajajo… Čas, ko človek lahko razmišlja in se, ja, na trenutke celo smili sam sebi… Letos ne bom na plan privlekla romantične zgodbe o babici, ki je s kadilom hodila po hiši pred božičem in jo še vedno vidim, kot včeraj, čeprav je že leta pokojna. Morda zato, ker nekje globoko v sebi vem, da je z mano in me pazi… Ne bom privlekla na dan zgodbe o pohodu k polnočnici z bakljami in vračanju skozi zasnežen gozd… Ne, letos bom privlekla na plan zgodbo, ob kateri bi se mnogi obrnili stran. Ker se o takih rečeh preprosto ne govori. Zgodbo o petošolki nekje s podeželja, ki je vsak dan nekaj kilometrov pešačila domov iz šole. Zgodbo, ki je lahko tvoja, moja… Lahko je zgodba tiste plahe sosedove deklice. Ali pa zgodba koga tvojih bližnjih, pa ne znaš ali nočeš videti. Bila je tipična raposajenka. Tipičen otrok, čeprav se pri enajstih morda kdo ne bi strinjal, da so to še otroci… Včasih so bili. In včasih otroci niso želeli na vse kriplje odrasti. Bil je spoštovan gospod. Vsaka mati bi si ga želela za zeta, a na njihovo žalost je bil poročen z otroki. Ampak, oh kako je lepo […] Read More
Velik del svojega življenja sem preživela na kmetiji. V majhni vasici, kjer je soseda vedno naredila nekaj krožnikov mlečnega riža več, ker je bilo jasno, da se bo priklatil kateri od sosedovih mulcev. Pri sosedih je pač vedno boljše, kot doma. Robutanje ravno dozorelih češenj je bila pač vaška kultura in stari so nas preganjali bolj iz folklore, kot zares. Zvonci na vratih so bili sami sebi namen. Pa da je soseda slišala kako fajn melodijo si je sosed naštimal. Ključavnice pa… No, takrat, ko res ni bilo nikogar nikjer in je cela vas bila na žegnanju pri fari, so prišle prav. Sicer smo pa vsi tako ali tako vedeli, kje ima kdo spravljen ključ. Načeloma so bila vrata na stežaj odprta, če je le bilo dovolj toplo, ali ni bilo prevroče. Vsi smo o vseh vedeli vse in večjih sprememb, razen na novo priseljenih ali odseljenih sveže poročenih, ni bilo. Nekaj najbolj normalnega je bilo poklepetati s sosedi in – jasno, za nekatere tudi to – obrekovati. O čem pa naj se človek pogovarja, kaj ne. Vreme se vendarle že tedne ni spremenilo in razen novega voza posušenega sena in nekaj okopanih njiv, večjih novosti ni bilo. “Vreme se […] Read More
Čuden veter piha zunaj. Tak, ki ziblje semaforje in z dreves otepa prvo porumenelo listje. Tak, ki čebelico Majo priganja spat in poje uspavanko metuljem z od življenja polomljenimi krili. Tak čuden veter, ki diši malce po minljivosti in veliko po odhajanju. Veter, ki prinaša vonj po spominih. Oktober je kriv za melanholijo. In krvava luna morda… Nekdo mora biti. Na nekoga smem kričati, da je kriv za čuden občutek v prsih. Jesen pač taka je. Čudovita, a otožna. Kot dama, ki ve,da ji iz prsi izteka življenje in se za slovo odpravi na ples v najlepši opravi. V najbolj bleščečih in pisanih oblačilih. Taka je jesen. Polna spominov in obžalovanja. Obžalovanja, da ni bilo več rojstnih dni. Da ni bilo več – preprosto zgolj – dni. Obžalovanja, da ni bilo še več objemov in besed… Več zaupanja. In potem je konec. Zgodi se tema. Rojstni dnevi in praznovanja ostanejo spomin. Žgoč, kot konica razbeljenega kopja, si mislim. Smrt je bolečina živih, pravijo. Mrtvi odidejo. Živi smo tisti, ki skušamo zakrpati luknjo v srcu. In z leti, ki minevajo, je vse več lukenj. Vse več imen v imeniku, ki nimajo več naslovnika. In fotografij, ki izgubljajo živost in se spreminjajo v […] Read More
Pride tak dan. Melanholičen in z vonjem po jeseni. Dan, ki zveni, kot Joni Mitchel v svoji Both sides now. Morda je kriv september, ki prihaja. Ali pa prepolna glava ljudi in dogodkov. Prepolna vsega tistega, kar skozi dneve in ure tako uspešno pometemo nekam v pozabo. Dobro pometam, verjemi. Ko nekdo odide, si govorim, da sem pragmatična. Da je življenje pač tako. In da ljudje pridejo in odidejo. In da jih nihče ne more na silo držati blizu. Z leti ljudje okamenimo. Postanemo spomeniki svojemu življenju. In potem nekdo, nekega dne, reče: “V tebi ni pa nič romantike, kaj ne?” Ah, ko bi vedel, koliko jo je… bilo nekoč. Ko sem še verjela, da so ljudje v svojem bistvu pravzaprav dobri. Potem pa… Z vsakim letom in z vsakim desetljetjem manj. In nekega dne se zaveš, da ždiš v svojem temnem gozdu, zvit v klopčič se delaš neopaznega. Vidiš, zato ljubim temo. Ker v temi ni obsojajočih pogledov. Ni šepetanj in obsojanj. Ni pogledov, ki vrtajo v dušo in iščejo napake na drugih, medtem ko svojih ne priznajo. Ni popolnih teles na bleščečih naslovnicah. Tema je varna in topla. Glej… Pusti.. Pride pač tak dan. Melanholičen in siv, kljub vročini […] Read More
Ta zapis je moj globok poklon gospodu, ki je toliko let zapeljeval množice. Bil je tako blizu poslušalcu, a hkrati tako odmaknjenem od sveta, da je deloval skoraj nezemeljsko s svojo skrivnostno pojavnostjo. Kot da bi za elegantno obleko, pod temnim klobukom skrival vse temne skrivnosti svojega srca Moj poklon gospodu, ki je s svojimi koncerti ustvarjal vzdušje mešanih občutkov. Nekaj veličastnega in nadčloveškega, da si se v nekem trenutku zbal za usodo svoje duše, saj se je zdelo, da te z vsakim stihom vleče globlje. V nek kult posvečen poetu Leonardu Cohenu. In si nihal med vprašanjem, če gre v njegovih verzih za molitev bogu ali hudiču. Njegovi koncerti so bili tako intimni, da si se bal globoko vdihniti, ker se je zdelo, da bo vsak nepotreben šum prekinil organsko povezanost vseh prisotnih. Tako intimni, da te je v nekem trenutku oblival sram, ker si se počutil, da te je nekdo ravnokar zalotil, kako se ljubiš z njegovimi besedami, razgaljen do bistva, v posvečenem templju. Njegov glas, prepleten z leti prepovedanih strasti, hedonizma, se je toplo zlival po telesu, kot kozarec rdečega vina popitega v intimi poletne noči. Medtem, ko veter kodra zavese sobe obsijane samo s sojem sveč. In, ko je opisoval, skoraj […] Read More
0 comments