Deževalo je tisti dan. Nalivalo. Kot bi še nebo jokalo. Kot bi še mrak in noč hotela postati bolj temna od teme. Temen petek je bil za glasbo. Na kolenih mi je ležala debela biografija Leonarda Cohena. Z njegovo značilno ponižno pozo na prvi strani. Nikoli ni prišla na vrsto, da jo preberem. In po svoje me je strah odpreti prvo stran. Strah me je, da mi bodo solze znova zalile oči. O Leonardu je težko pisati nepristransko. Tisti, ki je bil vsaj na enem od njegovih koncertov ve. Si med tisočimi dušami. Pa vendar sam. Čutiš ga… Dovoliš mu, da te odpelje med svoje grešne stihe. Dvorana postane njegova spalnica. In ravno toliko pusti odprte zavese, da se skozi špranjo med zavesami zlije nekaj svetlobe. S svojim bogatim glasom, ki je kot rdeče vino, s svojimi stihi, s svojo glasbo, se ljubi s tebom. Perverzno in brez zadržkov. Leonard pooseblja vse tisto, česar si ne upaš priznati na glas. Tak je. Brutalno iskren. Zapelje te v svoj svet. Zardevaš ob njegovih stihih, ker je razkril točno tisto skrito fantazijo, ki je ne bi nikomur priznal. Zardevaš, ker je segel s svojimi besedami v tvojo dušo in potegnil iz nje vse, […] Read More
Ta zapis je moj globok poklon gospodu, ki je toliko let zapeljeval množice. Bil je tako blizu poslušalcu, a hkrati tako odmaknjenem od sveta, da je deloval skoraj nezemeljsko s svojo skrivnostno pojavnostjo. Kot da bi za elegantno obleko, pod temnim klobukom skrival vse temne skrivnosti svojega srca Moj poklon gospodu, ki je s svojimi koncerti ustvarjal vzdušje mešanih občutkov. Nekaj veličastnega in nadčloveškega, da si se v nekem trenutku zbal za usodo svoje duše, saj se je zdelo, da te z vsakim stihom vleče globlje. V nek kult posvečen poetu Leonardu Cohenu. In si nihal med vprašanjem, če gre v njegovih verzih za molitev bogu ali hudiču. Njegovi koncerti so bili tako intimni, da si se bal globoko vdihniti, ker se je zdelo, da bo vsak nepotreben šum prekinil organsko povezanost vseh prisotnih. Tako intimni, da te je v nekem trenutku oblival sram, ker si se počutil, da te je nekdo ravnokar zalotil, kako se ljubiš z njegovimi besedami, razgaljen do bistva, v posvečenem templju. Njegov glas, prepleten z leti prepovedanih strasti, hedonizma, se je toplo zlival po telesu, kot kozarec rdečega vina popitega v intimi poletne noči. Medtem, ko veter kodra zavese sobe obsijane samo s sojem sveč. In, ko je opisoval, skoraj […] Read More
Ko sem ga prvič videla mi je bilo verjetno petnajst ali šestnajst let. Ravno sem začela dobro hoditi na gimnazijo. Po šoli se je govorilo, da je hud macho. Da osvaja vse po spisku in dekletu potem, ko v svojo osvajalsko palico vreže še eno črtico, za spomin pusti spodnje hlačke. Vozil je golfa enko brez strehe. Počesan v stilu frajerjev iz časov rock’n’rolla. In z rahlo zibajočo hojo je preverjal teren po mestu. Leta kasneje sem ga srečala v Ljubljani, pa potem v Portorožu, Piranu… Govorilo se je, da mu je v mestu zmanjkalo plena skozi leta. Jasno, človek se naveliča vsak dan istega menuja. Tistega leta, davnega leta že lahko rečem, sem šla peš od šole do avtobusne postaje. Prav vsak dan in nekega dne je pospešil korak in stopil vštric. Da sem mu že nekaj časa všeč, je dejal. Da me je opazoval, ko sem hodila v šolo. In kam da grem. Pojasnila sem, da grem domov. “Te lahko peljem?” je bil njegov naslednji stavek. Pojasnila sem mu, da živim kar precej daleč in da ne želim, da me kdor koli kamorkoli vozi. “Ej, pa jaz sem ravno v tiste konce namenjen”, je pristavil. Priznam, da sem […] Read More
» Poroči se z mano. Pobegni z mano v švicarske alpe. Pila bova črno vino in se ljubila pred kaminom, medtem ko bo zunaj naletaval sneg.« Takole se je začelo nekega novembrskega četrtka malo po peti zjutraj. Na spletni strani myspace.com se je v mojem nabiralniku znašlo sporočilo nekoga, ki se je podpisal Mr.D. In tako se je začelo najino dopisovanje. Tistega jutra zgolj s tem, da sem mu odgovorila, da sem na njegovo žalost že poročena in da nisem neka strastna ljubiteljica črnega vina. Da nekako, če že, raje degustiram belo. Nekaj ur kasneje se mi je opravičil za tako predrzno sporočilo, češ da je bila za njim burna noč s prijatelji. Si predstavljam, da so tudi pinte piva prenehali šteti in steklenice škotskega whiskeya. Kdo ve, če bi na kako manj predrzno sporočilo sploh odgovorila. Verjetno da ne. Povprečnežev je v mojem življenju že dovolj. Paul je nenavaden fant. Strašansko ustvarjalen, obožuje čokolado, posluša Franka Sinatro in ameriški country in piše pesmi. Igra kitaro in poje. Pred časom je izdal svoj prvi album. Težaven po svoje. Vsake toliko časa izgine… Pravim, da je »v tistih dneh«. Preprosto izgine in nato čez čas skesano pove, da se je preprosto […] Read More
Bierhalle Wolf… Pivnica na obrežju reke Limmat. Čisto tipična temačna pivnica v kateri zadnjih več kot 100 let ni utihnila glasba. Dvakrat dnevno. Najprej popoldne ob štirih, niti minuto prej ali kasneje, in nato še ob pol devetih zvečer. Ponašajo se s svojo stoletno tradicijo. Na trenutke se zdi, da je tudi publika ista zadnjih sto let. Nekateri v resnici tako tudi izgledajo. Le vsako leto jih je manj. Vsako leto kakšen »odpade«. Pod stropom visijo ogromni pivski vrčki, da ne bi kdo slučajno podvomil v kakšnem ambientu sedi. Mize so take, kot da tam stojijo najmanj pol stoletja, če ne več. Stare lesene mize s kovinskimi stojali še vedno prenašajo težo ljudi, ki na njih plešejo in se zabavajo pozno v noč. Na lesenih opaženih stenah se poznajo leta. Prepojene so s cigaretnim dimom in vonjem po pivu. Le nekaj reklam za pivo in nekaj velikih ogledal še razbija enoličnost rjavih sten. Obiskovalci so kot šahovske figure. Vsako leto, vsak dan, ob isti uri pridejo in sedejo za isto mizo, kot že leta poprej, naročijo svoj vrč piva in poslušajo vsak teden drug bend, ki pa pravzaprav skoraj vsak dan igra isto glasbo, po možnosti zafuša na istem mestu. Le kvaliteta […] Read More
0 comments