Že nekaj časa je tega. Navihana zgodba in kot sama rada rečem, po tauferjevsko večplastna, je bila ena od premier leta 2015. Sama sem jo pravzaprav doživljala v nekakšnem transu. Preutrujena, da bi se lahko branila vseh možnih energij in presveža v tem, da bi znala pobegniti. Vendarle je bilo to pred tremi leti in naša je bila takrat relativno sveža fotografinja v nacionalni operni hiši. In tam nekje blizu su bili vendarle ljudje, ki sem jih vedno občudovala le od daleč. Takrat pa sem jih nenadoma srečevala po hodnikih, poslušala njihove glasove. 
In Vito Taufer je bil do takrat neko oddaljeno božanstvo drugih teatrov. Da se razumemo. Še vedno ga občudujem. In še vedno je človek, ki mi ostaja največji misterij. Ampak ljudje, ki jih človek srečuje skoraj vsak dan, kljub vsemu dobijo malce bolj zemeljski pridih. Iskreno, če sem morala v Vitovo bližino, sem si želela skočiti iz kože se skriti v najtemnejši kot gledališča, se razbliniti v zrak. Ali, če sem že pri Orfeju v peklu, magari pobegniti v pekel.
Preprosto zato, ker na večino ljudi, ki jih spoznam, znam reagirati. Na večino. In če se slučajno sprašuješ, zakaj sem si upam šele po tolikem času dotakniti predstave Orfej v peklu, je odgovor na dlani. Iz čistega straho spoštovanja. Še vedno. Za vedno. In, če se sprašuješ, zakaj se tokrat moje besede zatikajo in ne stečejo. Ja, iz istega vzroka… Ampak po drugi strani, je pa človek, ki mi je dal največ. Nekdo, ki je nekega večera sedel za isto mizo s skodelico čaja in z menoj prestavljal koščke filma, medtem, ko sem se sama lepila na steno, da ne bi sedela preblizu. Od strahu. 😉
Ampak, če se želiš nasmejati ali samo dobiti vpogled v čisto običajno tematiko vsakdana, v čisto običajno partnersko zvezo, potem ne razmišljaj. Ker, čeprav na prvi vtis deluje predstava kup zabave, jo lahko po tauferjevsko dojameš z vsem, kar premore tvoje bistvo. In krivično bi bilo reči, da gre za tipično opereto, katere namen je zgolj zabava.
Več fotografij:
0 comments