Kjer sem srečala vse svoje demone

Nekaj metrov pod morsko gladino sem srečala vse svoje demone. Prisežem, da so bili tam. Gledala sem jih iz oči v oči. Ma ne… Bolščali so vame. Z izbuljenimi zrkli. In prisežem, da sem slišala njihovo nesramno režanje. Srečala sem jih tam nekaj metrov pod morsko gladino.

Že leta si želim pod vodo. Pa ne tako na dah. Ko človek ves nervozen životari na nekaj atomih kisika. Ne, ne tako… Zares. Kljub nekoč davno, malo za res, malo za hec napisani astrološki karti, v kateri piše, da naj se izogibam globoki vodi. Menda tiste ribe v podznaku vendarle premagajo treznega kozoroga.

Za razliko od znancev me temna voda ne plaši, ampak pomirja. In tista čudna bitja tam spodaj se mi zdijo skoraj malo čarobna. Morje ni zgolj voda. Morje ne zahteva ničesar. Le spoštovanje. Globoko spoštovanje.

Več kot deset let sem razmišljala o tem, da bi šla na tečaj potapljanja. Pa kar nikoli ni bil pravi čas, ali pa ni bilo pravega poguma. Kaj pa vem. Morda pa preprosto ni bilo še namenjeno. Morda so tisti moji demoni še preveč rohneli. A kateri so? Mnogo jih je.  Strah pred tujci. Prvi od vseh demonov me je že na začetku pogledal naravnost v oči. In ko sem ga poslala k vragu, je izza drugega vogala pogledal strah pred neuspehom. In mi  začel šepetati… “Kaj pa, če boš prefekcionistka in “kontrolfrik” kot si, naredila kaj narobe in nekje na polovici ugotovila, da si popolnoma nenadarjena?” Nisem ga mogla odgnati. Sedel mi je na levi rami in šepetal. Ves čas. Pošast nemarna ni hotela izginiti.

In potem je tu še tisti moj večni sopotnik. Največji med največjimi. Demon s krvavimi očmi in velikimi čekani. Strah pred bližino in dotiki. Da dovolim, da me kdo objame, traja mesece. Leta včasih. Tokrat pa ni bilo časa. In sem se spraševala: “Bom zmogla nekomu v tako kratkem času dovoliti, da sva si popolnoma blizu? Bom zmogla nekomu dovoliti, da se me dotakne in z njim deliti isti zrak? 

In potem nenadoma, ko je vse šlo super in sem uživala, kljub nekaterim nepopolnostim, sem jih nenadoma zagledala. Demone. Sedeli so tam in se mi režali, medtem ko sem s vse bolj tresočimi prsti sestavljala opremo. In vse bolj mi je razbijalo srce. Tako močno, da sem ga v nekem trenutku zaslišala v ušesih. In vsem tistim pošastim se je pridružila še neka panična misel: “Kaj če potonem pregloboko in se ne bom mogla dvigniti?” In še preden sem se spustila, se mi je zdelo, da mi nekaj sedi na pljučih in da je zrak v jeklenki preprosto preredek. Vse je šlo narobe. Do trenutka, ko me je inštruktor odpeljal iz vode in me prav besno vprašal: A si ti danes sploh želiš to?” Verjemi. V tistem trenutku nisem bila prepričana. V tistem trenutku sem se na kratko vdala. Brbotalo je in tiščalo v prsih. Panika. Strah. Solze. “Pusti me, da odidem ven,” sem pomislila. In hkrati sem vedela, da če v tistem trenutku odneham, se ne bom od sramu pred seboj nikoli več vrnila. Zdelo se mi je, da mi je v tistem potopu nekdo tam spodaj postavil ogledalo v katerem sem se zagledala. Z vsemi svojimi napakami. Z vso navlako življenja. Soočila sem se z vso brutalno resničnostjo sebe in z vsem tistim, kar v življenju relativno uspešno pospravljam v neko očem skrito garderobo. In tam sem videla tisto sebe, ki je sicer vsak dan trdno na tleh, pa vendar popolnoma ranljiva in nenadoma prepuščena svetu, ki je tako čudovit, tako neusmiljen in tako svoj. 

Verjetno sem se bila prvič v življenju prisiljena toliko umiriti, da sem lahko res zaslišala sebe. Verjetno sem v življenju potrebovala ravno to. Vse te lekcije. Intimnost globine in sebe in spoznanje, da se ne morem in ne potrebujem v življenju zanašati vedno samo nase, ampak, da sem včasih odvisna od nekoga drugega in da včasih preprosto moram zaupati tudi komu drugemu.

In tako sem se vrnila. In hudičevim demonom pokazala sredinec. Zahvala pa gre seveda predvsem čudovitemu inštruktorju Ivu, ki je od časa do časa kričal name in Neptun diving centru.