Mehurčki, ki se dvigajo iz nekega izdiha…

2 Comments
0 likes
by darjin01
Share
Trinajst. Za menoj je trinajsti potop. Pa saj ne gre za številko, ali pač?! Ne, da se razumemo. Nisem vraževerna. Nikoli nisem bila. Ampak včasih, ko se vse nekako čudno poklopi, se pač človek vpraša, koliko je dejansko na stvari. Na teh nesrečnih, po krivem obtoženih številkah. In po trinajstem ždim v kotu svojih misli. Zvita v klopčič se malce smilim sama sebi. Ker je preveč misli. Prehud tornado. Preveč žubori… Ker mi je ravno na trinajst šlo vse narobe. Oz. vsaj tako se mi je zdelo.
Poglej me. Sem človek, ki ne prizna, da potrebuje pomoč. Še takrat ne, ko je zares hudo. Navajena sem reševati svoje situacije. Navajena sem biti samostojna. To mi je bilo vcepljeno v DNK menda. Od tiste smrklje naprej, ki se je obnašala kot fant, in so ji sošolci za obleko metali gosenice, sem vedno dvignila glavo in šla naprej. Brez, da bi od koga pričakovala, da mi bo podal roko, da se lažje poberem.
In zato je v moji glavi taka zmešnjava. Vrtiljak dogajanj, vlakec smrti vseh možnih čustev. Novi Darji je po svoje všeč, da si drzne priznati, da potrebuje pomoč, tista mala deklica v fantovskih hlačah pa besni in vpije name in se ponižana skriva v kotu, češ: “Mar res? Ne zmoreš sama? Mar res? Priznaš, da ti je težko? Zguba!”
Včeraj sem se znašla v takšni situaciji. V popolnoma novih, neznanih razmerah. Med skupino črnih ljudi v suhih oblekah, ki so samozavestno čakali, da se vržejo v globino in v nove dogodivščine. In na sebi sem čutila kup pogledov, medtem, ko sem se pobeljenih členkov oklepala ograje čolna. Prestrašena. Izgubljena. In vsaj tako se mi je zdelo,  sama.
 Saj je bilo vse ok… Ko sem bila v vodi. Vse ok, ko sem začutila varen in opogumljajoč stisk roke, pa vendar… Tista rahla tesnoba je ostala. Tisti občutek, ko hočem zapreti oči in se skriti pred seboj. Tisti trenutek, ko ne znam sama s seboj. Trenutek, ko bi potrebovala samo objem. Tisti, ki pove, da bo vse dobro. In nato poiščem dlan. Samo toliko, da vem, da nisem sama. In strah premaga ponos. In ponos zabevska nazaj, ker sem priznala, da mi je težko. Ker sem priznala, da nekomu popolnoma zaupam, v vsakem trenutku. Da je nekdo moja luč, ko postane temno in se vidljivost nevarno zmanjša in me zgrabi tok.
Perfekcionistka kot sem, nato besnim sama nase. Dan… Dva… Teden. Se zjočem in pustim, da solze odplaknejo tisto pekočo bolečino v  grlu. Do naslednjič, ko se soočam z novimi izzivi, z novimi težavami, si ves teden govorim, da moram postaviti zid okrog sebe in biti odvisna zgolj in samo od sebe. Tudi pod vodo. Da ne smem spustiti nikogar preblizu, ker moram biti močna. In, tako kot danes, pride do trenutka, ko bi vrgla plavutke v kot in si rekla: “Pa mi je res tega treba?” Ampak vem, da je tam spodaj tako čudovit svet, da ga ne bi mogla zapustiti. Da me tam čakajo vsa možna čudesa in bitja. Tisti rožnati polžek, ki je tako majcen in hkrati tako neustrašno pogumen, da ga ne prestraši niti grozna črna morska pošast, ki ga čisto od blizu pogleda v vse njegove barve. Saj vem… Verjetno že jutri bom že komaj čakala konec tedna. Vznemirjena, kot da grem prvič v življenju na zmenek. Z metuljčki v želodcu.  In spet bom samo otrok, ki ga čudi vse novo in se igra z mehurčki, ki se dvigajo iz nekega izdiha…

what people say

2 Comments
  1. 21. 9. 2017 Andrej Reply

    Darja, vem da se jočeš. Malokdo se ne. Pri enih se vidi, pri drugih ne. Kot bi se potopili v morje in tam jokali…Pa ne…tam se vidijo mehurčki, ki pripadajo nekomu, ki se morda noče izpostaviti, razgaliti in pokazati svojo solzno površino…Da, v glavah zmešnjava, ki ni podobna redu v ribjih glavah…One so tu doma…Mi se moramo vrniti.

    • 25. 9. 2017 darjin01 Reply

      <3

Leave a Comment!

Your email address will not be published. Required fields are marked *