Draga moja Barcelona… Saj veš, da sem malo zaljubljena v vse kar je vročega in temperamentnega. V vse, kar pokaže malce strasti in v vse kar pokaže, da je krvavo pod kožo. In ti, draga Barcelona, si vse našteto. Drzna in po špansko vihrava. Hedonistična in strastna. Ljubim trenutke, ko se lahko sama sprehodim po tvojih ulicah. In ljubim celo tiste trenutke, ko se na La Rambli spričkam s prodajalcem Churosov, ki mi hoče prodati nek približek tega ocvrtega greha. In ljubim jutra, ko se sprehodim med mešanico vonjav in kakofonijo zvokov na lokalni tržnici in ob tem pazim, da ne bom stopila v največjo lužo, ki se je scedila iz stojnice z ribami. Ali, ko zatavam v Barri Gotic in se izgubim na ozkih uličicah. In tam obsedim na kamnitih stopnicah in s priprtimi očmi opazujem ljubkega kontrabasista, ki preigrava Dragonettija. Ah, draga moja Barcelona, tako uglajena in urejena, pa vendar na trenutke taka, kot bi te ustvarjal nadrogiran arhitekt, ki je stavbe spreminjal v čudne, malce nore plazilce. Veš, draga Barcelona, morda se med tvojimi zidovi tako dobro počutim ravno zato, ker sem malce taka kot ti. Malo nora, preveč temperamntna za slovenko, kot zna pripomniti moj prijatelj, s […] Read More
Nekega dne, se je bog odločil, da mu je dovolj urejenega sveta. V kotlino je vrgel nekaj različnih kultur, ogromno strasti in goro arhitekturnih napak. In nastalo je Sarajevo. Mesto, ki diši prijazno. Toplo. Nenavadno. Diši po domačnosti. In žalosti. Diši po kavi. Tisti pravi, močni. Bosanski kavi. Diši po čebuli in mesnih jedeh. Po Bosanskem sahanu. In diši po presladkih kolačih z medom in zdrobljenimi orehi. Sarajevo je mesto, ki ga ne gledaš, ampak čutiš. Čutiš ga v duši in v srcu. Zaboli te. In v nekem trenutku, ko se zazreš v otožen pogled prodajalca v eni od mnogih malih trgovinic na Baščaršiji, začutiš vso žalost preteklosti, brezup in hkrati izjemno voljo do življenja, ki jo premorejo le ljudje, ki so preživeli pekel ujeti v tej kotlini in hudiču pogledali naravnost v oči. Počutiš se varno, a hkrati te je strah, da bi lahko v vsakem trenutku lahko izbruhnilo znova. In potem sedeš v enega izmed najbolj pristnih Sarajevskih lokalov. Tistega, ki ponuja sarajevsko kafo. Prinesejo ti jo v bakreni džezvi, na bakrenem pladenjčku. Z rahat lokumom, ki je občutno presladek in diši po vrtnicah. Kava je močna in črna, ko noč brez lune. In trpka, kot obžalovanje. […] Read More
Rada imam to mesto. Glasno. Vrveče. Kot veliko mravljišče. Kotel kultur in karakterjev. Všeč mi je, kako se zlahka izgubim v množici in ne glede na to, kako sem čudaško oblečena, nihče obsojujoče ne dvigne pogleda. Všeč so mi cimetove rolce na Piccadilyju. Kjer sicer zraven dobiš pribor, ampak je toliko večji užitek sveže, vroče testo, dišeče po cimetu, trgati s prsti. Všeč mi je podzemna železnica. Logična, hitra. In kljub mojim težavam z majhnimi, zaprtimi prostori in kljub temu, da ne prenesem energije neznancev preblizu sebe, mi je prijetna. Še posebej odmevanje korakov po rovih in glasba, ki se najprej nekje od daleč odbija od sten vročih hodnikov in potem prihaja vse bližje in bližje, dokler je ne zagledaš in začutiš. In te vzame. Tako, da bi včasih kar plesala med gručo neznancev. Saj me konec koncev nihče ne pozna. Read More
Bierhalle Wolf… Pivnica na obrežju reke Limmat. Čisto tipična temačna pivnica v kateri zadnjih več kot 100 let ni utihnila glasba. Dvakrat dnevno. Najprej popoldne ob štirih, niti minuto prej ali kasneje, in nato še ob pol devetih zvečer. Ponašajo se s svojo stoletno tradicijo. Na trenutke se zdi, da je tudi publika ista zadnjih sto let. Nekateri v resnici tako tudi izgledajo. Le vsako leto jih je manj. Vsako leto kakšen »odpade«. Pod stropom visijo ogromni pivski vrčki, da ne bi kdo slučajno podvomil v kakšnem ambientu sedi. Mize so take, kot da tam stojijo najmanj pol stoletja, če ne več. Stare lesene mize s kovinskimi stojali še vedno prenašajo težo ljudi, ki na njih plešejo in se zabavajo pozno v noč. Na lesenih opaženih stenah se poznajo leta. Prepojene so s cigaretnim dimom in vonjem po pivu. Le nekaj reklam za pivo in nekaj velikih ogledal še razbija enoličnost rjavih sten. Obiskovalci so kot šahovske figure. Vsako leto, vsak dan, ob isti uri pridejo in sedejo za isto mizo, kot že leta poprej, naročijo svoj vrč piva in poslušajo vsak teden drug bend, ki pa pravzaprav skoraj vsak dan igra isto glasbo, po možnosti zafuša na istem mestu. Le kvaliteta […] Read More
0 comments