Bil je eden tistih popremierskih dni. Nemir je brbotal pod sicer na videz utrujeno in umirjeno površino. Bil je eden tistih trenutkov, ko sem se zagledala v daljavo in zaklenila pogled na nekaj nedoločenega. Kot razkuhan njok sem se regenerirala (ali pa morda smilila sami sebi, kdo bi vedel) za mizo v mojem najljubšem lokalu. Brez besed. Z nogami nedostojno položenimi na sosednji stol. In znova tvegala, da slišim: “Pa se to spodobi?! Je damsko tako sedeti?!”
V nekem trenutku sem se zalotila, da s slamico neusmiljeno masakriram košček pomaranče v kozarcu Aperol spritza. Oranžna rezina je bila samo še lupina in po kozarcu je plavala neka motna zmes, ki je nekoč sestavljala urejeno strukturo pomaranče.
Nisem se niti skušala vprašati, kaj mi je. Vedela sem, da sem kot vulkan, ki lahko v vsakem trenutku izbruhne. Solze. Počasi je odtekal adrenalin na koncu sezone. Počasi je popuščala napetost. Počasi je v zavest prihajalo dejstvo, da se od nekaterih poslavljam, za zelo dolgo časa. Bila je še ena tistih, čustveno intenzivnih, sezon. Mozart, ki me je oblikoval, kot plastelin z vso svojo intenzivnostjo. Orff, Glass, Verdi, Bach, Debussy, Stravinski… Sami taki, ki se zavlečejo v DNK in spreminjajo strukturo dedne zasnove človeka. Ne verjamem v bogove in božanstva, ampak če bi se morala odločiti, da nekaj vendarle obstaja, bi rekla, da je edino božanstvo v vesolju ta vsemogočna moč genija, ki v nekem trenutku lahko iz človeka povleče vso lepoto in v simfonijo, opero, glasbeno delo, zapiše vse skrivnosti vesolja. Tako zelo nazorno nam jih polaga na dlani in če se naučimo videti, ne potrebujemo nikakšne bibilije, korana, svete knjige, da bi razumeli.
Znova sem imela priložnost spoznavati in srečevati izjemne ljudi. Nadarjene, iskrive, tako zelo sijajne, pa vendar zemeljsko skromne. Paberkovala sem objeme, včasih v svojem svetu koga spregledala in kasneje to obžalovala. Ker, če me je življenje česa naučilo, je ceniti vsak izjemen in nevsakdanji trenutek, ki mi je ponujen. Ampak v hitenju vsakdana, včasih spregledam pogled, preslišim podton običajnega pozdrava za lahko noč. Včasih v hitenju vsakdana in razmišljanju, kaj vse moram še postoriti, ne začutim topline objema za lahko noč, ki je v nekem trenutku prenehal biti zgolj objem naključnih znancev in je prerasel v objem, ki mu je mar. Ta moj čudoviti, varni milni mehurček je tako poln lepega, da včasih misli skoraj ne prenesejo toliko lepote in se zakrknejo od strahu, ker so nam skozi življenje, tam nekje daleč od mesta, v nedeljo pridigali, da si ljudje ne zaslužimo sreče in lepega.
In tako včasih preslišim ljubek prizvok topline v glasu, ko me nekdo pokliče po imenu ali mi nadene čisto svoj nadimek. Zato nikoli nisem dojemala potegavščin, kot nekaj slabega. In ko me nekdo pokliče Bjonda, vem da je to način, da sva prerasla običajen “dober dan, kako si” odnos. In, ko mi nekdo drug, na prvi posluh grobo navrže kak, na prvi vtis nesramen odgovor, vem, da je to zgolj način, da mi pove, da mu ni vseeno. Ker se je preprosto lažje skrivati za grobostjo, kot pokazati svojo nežno in ranljivo plat. V tem svetu so objemi varni in vsakdanji. V tem svetu Verdija in Mozarta, biti ranljiv ni hiba ali znak šibkosti, temveč dokaz moči. In v tem svetu, ni nič slabega priznati, da bom nekoga pogrešala.
In zato me po premerah boli glava. Ne od čudnih substanc, temveč od vseh čustev in doživetij, ki se skušajo popredalčkati in urediti v neko smiselnost. Ker imun, lahko človek v gledališču ostane le, če je sestavljen iz zlobe in zagrenjenosti, ali pa je klinično mrtev.
PODOBNO:
3 comments