Beseda ali nekaj več o idolih…

1 Comments
0 likes
by darjin01
Share

Kdo je tvoj idol? Kdo ti zamaje tla pod nogami, ko zapoje tvojo najljubšo pesem ali šepeta nesojeni ljubezni v televizijski nadaljevanki? Kdo je tisti, ki bi ga zaščitila pred vsemi grdobijami, ki jih počnejo pokvarjenke v tvoji najljubši tv noveli?

Svoj glasbeni okus težko natančno opišem. Težko se kategoriziram v katerokoli glasbeno zvrst. Načeloma vedno pravim, da sem klasik. Ampak med Wagnerjem, Verdijem, Rossinijem, Beethovnom, Mozartom, se najdejo tudi Nickelbacki, Kings of Leon, Eaglesi…. Pa Gibonni, Oliver, nekatere klape in Goran Karan… Roko na srce, glasbo delim samo na kakovostno in nekakovostno. In konec koncev v pravem trenutku in pod pravimi zvezdami se nade v mojem glasbenem repertoarju še kaj drugega. Kot naprimer, ko sem po neki prebedeni noči z razbolelo glavo ugotavljala od kje mi tak račun na iTunesih in ugotovila, da sem prejšnjo noč bila DJ in da se je na mojem telefonu čudežno znašel tudi Mile Kitič, pa Modrijani in Mladi dolenjci… Med ostalim. Skratka, lahko mirno rečem, da imam izredno širok glasbeni nabor všečnih stvaritev. Poslušam kar mi v nekem trenutku sede. In v resnici ni lepšega od vožnje nekje po obalni cesti pri sosedovih in medtem, ko sonce prijetno greje in se človek počuti kar malce evforičen, mi Tomislav Bralić prepeva o liščku in piškotih. Saj vem, da nimaš pojma o čem govorim, ampak moraš probat. Po drugi strani pa… Hej, Beethovnova deveta na prazni cesti v dežju. Čisti orgazem. Ali njegova Pastoralna simfonija, medtem, ko skozi veje dreves pihlja poletni veter. A zdaj razumeš, kar ti želim razložiti? Vse poslušam. 

Fenovstva pa res nisem nikoli poznala. Nisem imela nekih želja po spoznavanju glasbenih zvezd. Moje fenovtsvo se je začelo in zaključilo pri poslušanju glasbe  bodisi doma ali iz neke oddaljene vrste na koncertu. In ja mogoče nekoč v rosnih najstniških letih pri nabiranju fotografij Elvisa Presleya in sanjarjenju, kako se bo nekoč prebudil od mrtvih samo zaradi mene. Predvsem, ker je bil prav grešno lep. Nenazadnje pa bi mi bilo dovolj, če bi mimo gimnazije prišel nekdo, ki bi spominjal nanj, pa bi Elvisa zamenjala za temnolasca izpred šole. Toliko o predanosti. Ampak njegova glasba je pa bila in bo ostala fantastična. Sem se pa naprimer že velikokrat najedla zarečenega kruga. Precej trdo skorjo ima. Tako da, če imaš na koncu jezika besede: “Nikoli nisem bila in ne bom nikogaršnja fenica,” požri. Izbij si jih iz glave. Usoda je ena taka maščevalna psica, da te bo ob prvi priliki usekala po tilniku.

In tako sem se mnogokrat spraševala, kaj je tisto kar ljudi žene po avtograme. Ok, to sem se spraševala do nedelje. Ki je bila roko na srce povsem običajna. Pač ena tistih nedelj po izčrpujočem tednu, ko bi si človek želel samo preždeti dan nekje v nekem udobnem naslonjaču. Sploh po obilnem popoldanskem pikniku. Eden tistih dni, ko si doma v razvlečeni trenirki in majici in oponašaš agregatno stanje razkuhanega njoka.

“Ja, glej, obljubila si, da boš fotografirala zvečer koncert, pa saj ni, da bi prav trpela pri tem,” je rekel. “Saj ti je všeč. Fotografiranje in on. Včasih si ga obsedeno poslušala in tvoji cd-ji še vedno jemljejo postor doma na polici.” je dodal. 

“Ma ja… Sa je res. Obljubila sem,” sem se, vztrajno oponašajoč razkuhan njok, vdala v usodo in se odločila, da pač ni druge, kot da nadrkana kot osa odidem od doma. Ker se mi pri milem bogu ni ljubilo nikamor. In ko se človek odloči, da bo razkuhan njok, je pač treba vztrajat. Vem, presneto, da ko je človek najmanj pripravljen, ga pohopsa usoda. Lahko bi vedela. Skratka…

Goran Karan

Odločitev, da še naprej špilam njok sem pospremila s tem, da sem šla od doma z nastavkom: “Tako ali tako se ne potrebujem mazat, ker se bom čisto lepo skrivala za fotoaparatom in ker potrebujem nekaj udobnega – jasno za fotografiranje  v mojih joga položajih – je jeans, razvlečena majica in allstarke popolnoma dostojna uniforma.

Ej, kako me je izučilo. Med vsemi popolno namazanimi, upicanjenimi, kot iz modne revije, damicami sem izstopala, kot nevihta sredi popolnoma jasnega dne. Njok si je želel izpareti. Izginiti iz obličja planeta. Sploh po tem, ko se je moj srčni trubadur odločil, da bo malce dražil fotografinjo. Zardevala. Klecala od zadrege. Se tepla po glavi zaradi lenobe, ki je dosegla, da si nisem nanesla niti maskare. Preklinjajoč vse napačne odločitve tistega popoldneva in odločitev o mojem izrednem igranju njoka, sem pač čakala, da večer mine. Iskreno, med nama, glej ženska sem, priznam, na koncu mi je že skoraj malce prijalo. In ko sem zbrala pogum, čisto na koncu, ko so se pofotografirale vse srečne izbranke njegovega koncerta, sem ga še jaz zaprosila za fotko. Kristus, mili bog (in vsi ostali vzdihi, pomešani s kletvicami), kako mi je spodneslo tla pod nogami. Karizma do vesolja. In tisti običajni “dajmo se postavit drug zraven drugega, bit lepi in pazit, da ne bi slučajno prišlo do dotika med fotkanjem”, je bil njegov tango objem, ki me je kar malce prestavil. Za nekaj trenutkov. Ok, no… Za nekaj ur… Dni? Teden?

Malce počena od tistega večera, od tistega objema in globokega glasu, sem kasneje razmišjala, kaj je pravzaprav tisto, kar v nas povzroči željo po spoznavanju ljudi z odra, filma, gledališča… Morda občutek, ki ga večina nastopajočih trubadurjev še kako dobro zna izkoristiti – občutek, da vsak izmed nas, ki pride na koncert šteje. Ali pa morda – govorim zase – dejstvo, da v nekaj trenutkih, ki nam jih namenijo, ženske ne spustimo nikogar toliko blizu, da bi nas lahko prizadel. In lahko tudi malce posanjarimo. Čisto varno. Ker objekt naših sanjarjenj je tako ali tako malo kasneje že odšel zamajat naprej nek drug svet in pihat na dušo nekam daleč, neki drugi skupini damic. Sklepam po sebi pač. Ti verjetno veš zase, kaj ti povzroči hitrejše bitje srca. V resnici me je verjetno najbolj pretreslo dejstvo, da nisem imuna. In da sem pravzaprav malo prestara za najstniška obnašanja in tovrstne finte. Ker, veš, na tejle strani je namreč oseba, ki se ima absolutno vedno in v vsakem trenutku pod kontrolo. Celo takrat, ko spi. Ok… Razen, ko je v igri glasba in fotografija. Tule, naj rečem v svoj zagovor, pri konkretni situaciji sta se poklopili obe moji strasti in kombinacija je bila fatalna.   In trubadur je očitno zaigral na popolnoma prave strune moje duše. Ravno dovolj subtilno, da mi je zamajal svet.

what people say

1 Comments
  1. […] tistih trenutkov, ko sem se zagledala v daljavo in zaklenila pogled na nekaj nedoločljivega. Kot razkuhan njok sem se regenerirala (ali pa morda smilila sami sebi, kdo bi vedel) za mizo v  mojem njljubšem […]

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

WordPress spam blocked by CleanTalk.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.