Kult posvečen Leonardu Cohenu

Ta zapis je moj globok poklon gospodu, ki je toliko let zapeljeval množice. Bil je tako blizu poslušalcu, a hkrati tako odmaknjenem od sveta, da je deloval skoraj nezemeljsko s svojo skrivnostno pojavnostjo. Kot da bi za elegantno obleko, pod temnim klobukom skrival vse temne skrivnosti svojega srca

Moj poklon gospodu, ki je s svojimi koncerti ustvarjal vzdušje mešanih občutkov. Nekaj veličastnega in nadčloveškega, da si se v nekem trenutku zbal za usodo svoje duše, saj se je zdelo, da te z vsakim stihom vleče globlje. V nek kult posvečen poetu Leonardu Cohenu. In si nihal med vprašanjem, če gre v njegovih verzih za molitev bogu ali hudiču. 

Njegovi koncerti so bili tako intimni, da si se bal globoko vdihniti, ker se je zdelo, da bo vsak nepotreben šum prekinil organsko povezanost vseh prisotnih. Tako intimni, da te je v nekem trenutku oblival sram, ker si se počutil, da te je nekdo ravnokar zalotil, kako se ljubiš z njegovimi besedami, razgaljen do bistva, v posvečenem templju. Njegov glas, prepleten z leti prepovedanih strasti, hedonizma, se je toplo zlival po telesu, kot kozarec rdečega vina popitega v intimi poletne noči. Medtem, ko veter kodra zavese sobe obsijane samo s sojem sveč. In, ko je opisoval, skoraj obscene noči v Hotelu Chelsea in svoje ljubezni slikal, kot v molitvi, si zardeval, ker te je zalotil. Zalotil je vse tvoje skrite grehe in poželenja. Naopisljiv magnetizen ga je objemal. Tako močno, da si se vprašal, če morda niso resnične tiste zgodbe, da je v mladosti hipnotiziral najprej domače živali, nato pa še ženske, ki so mu prekrižale pot in se, če on ni bil dosegljiv, zadovoljile tudi s kom iz njegovega spremstva. Da je le imel nekaj malega povezave z njim.

Leonard Cohen

Leonarda – da, s svojo glasbo hkrati vzbuja spoštovanje in tako intimo, da se zdi, da ga smeš imenovati samo z imenom- sem “spoznala” po njegovi In my secret life. Prej mi ni pustil blizu. Nisem mu bila dorasla. Njegovi glasbi. Je eden tistih, ki te pustijo, da dozoriš. Vedno je tam nekje. Blizu. Skoraj tako, kot da vsake toliko pogleda izza vogala in se skrije. Čaka, da nekega dne zaslišiš Hallellujah ali Anthem. V nekem šibkem trenutku. In ti klencejo kolena in srce zatrepeta. Kar tako. Mimogrede. In nato se ti zavleče pod kožo. In še malo počaka. Toliko, da ga ne moreš več spraviti ven. In si tam… Zasužnjen z njegovim skrivnostnim magnetizmom. Morda pa res… V kultu imenovanem Leonard Cohen. Eh… Morda je čas, da si priznam, da sem podlegla njegovi karizmi, tako kot mnogi pred mano.

Morda mi je tako blizu, ker me spominja na nekoga, ki me je razvajal. Nekoga, ki bi mi pred noge postavil ves svet. Spomin nanj je prav tako povezan z vedno elegantno pojavo in klobukom. In prav tako vodeno modrim prodornim pogledom. Morda mi je bil tako blizu, ker je tako močno spominjal na mojega dedka. 

Pogrešala bom njegov hkrati vzvišen in ponižen odnos do svojih “sledilcev”. In ob tem se sprašujem… Kaj pa generacija, ki raste z instant glasbo? Kdo bo njih pustil, da dozorijo in jih tako kot Cohen spravil v nekakšen zakon, v katerem si sicer dovoliš avanture z drugimi glasbeniki, a se vedno znova, željen te intimne povezanosti, vračaš v tempelj grešnih stihov Leonarda Cohena.

• Poglej več:
  

  Zbogom ljubimec