Zbogom ljubimec

Deževalo je tisti dan. Nalivalo. Kot bi še nebo jokalo. Kot bi še mrak in noč hotela postati bolj temna od teme. Temen petek je bil za glasbo. Na kolenih mi je ležala debela biografija Leonarda Cohena. Z njegovo značilno ponižno pozo na prvi strani. Nikoli ni prišla na vrsto, da jo preberem. In po svoje me je strah odpreti prvo stran. Strah me je, da mi bodo solze znova zalile oči. O Leonardu je težko pisati nepristransko. Tisti, ki je bil vsaj na enem od njegovih koncertov ve. Si med tisočimi dušami. Pa vendar sam. Čutiš ga… Dovoliš mu, da te odpelje med svoje grešne stihe. Dvorana postane njegova spalnica. In ravno toliko pusti odprte zavese, da se skozi špranjo med zavesami zlije nekaj svetlobe. S svojim bogatim glasom, ki je kot rdeče vino, s svojimi stihi, s svojo glasbo, se ljubi s tebom. Perverzno in brez zadržkov. Leonard pooseblja vse tisto, česar si ne upaš priznati na glas. Tak je. Brutalno iskren. Zapelje te v svoj svet. Zardevaš ob njegovih stihih, ker je razkril točno tisto skrito fantazijo, ki je ne bi nikomur priznal. Zardevaš, ker je segel s svojimi besedami v tvojo dušo in potegnil iz nje vse, … Continue reading Zbogom ljubimec