Igra besed

Zgodba o dveh, ki si še nista upala vsega povedati – in ravno zato še vedno verjameta, da se vse najlepše šele lahko zgodi.

On je govoril v barvah neba, ona v piših vetra. Ona v jeziku, ki ga ni razumel on. On v jeziku, ki ga ni razumela ona. Med njima je stalo na tisoče besed, ki so ostale neizgovorjene. Šahirala sta s sporočili: ona, on, ona, on … Če je bila tišina predolga in je neizgovorjeno postalo preveč brbotajoče, je napisala kaj vsakdanjega, običajnega. Njune besede so bile kot dve reki – vsaka v svoji strugi, vsaka s svojim tokom – ki sta se včasih skoraj dotaknili, a nikoli zares zlili. In onadva. .. Spoznala sta se na mestu, kjer nihče ni pričakoval tišine. In vendar je bila prav tišina tisto, kar ju je najprej povezalo.

Vsak je v sebi nosil besede – dolga pisma, neizgovorjene stavke, metafore, ki bi premostile galaksije, če bi le vedela, kako jih preliti v jezik drugega. Pisala sta si v mislih. Ona je včasih v zvezek zapisovala poezije in zgodbe, ki jih ni nikoli poslala. On je v mislih sestavljal stavke, ki jih je nato nalašč pozabil. Ne zaradi pomanjkanja čustev, ampak zaradi strahu, da bo to čustvo prevedeno narobe.

»Če rečem, da jo pogrešam, bo morda slišala, da preveč vstopam v njen svet,« si je mislil on.  

»Če rečem, da mislim nanj in da zapolnjuje vsak košček mojega dneva, bo slišal, da ga čakam,« si je šepetala ona. Nihče od njiju pa ni vedel, da drugi hrepeni prav po takih besedah – iskrenih, brez tančic in razgaljenih. Besed, ki ne bi obljubljale, ampak dajale. Besed, ki bi boleče zadele bistvo.

Namesto tega sta pošiljala fotografije. Ona sončnega zahoda, kjer se barve poljubljajo brez potrebe po razlagi. On barve na pročeljih hiš, luno, ki se boječe objema z oblaki – kot pesem, ki se zgodi v jeziku, ki ga razume le srce. Včasih je poslala sliko kapljice na oknu, on pa odsev neba v luži – kot da bi vsak po svoje iskal način, da bi se dotaknila, ne da bi se zares dotaknila.

Njuna izmenjava je bila polna pavz, pomenkov, ki so plavali v zraku med njima, a nikoli pristali. Bila sta umetnika neizrečenega. In morda je bilo prav to tisto, kar je preseglo jezike – tisto, kar je v tišini postajalo bolj resnično kot vse izgovorjeno.

Njuna izmenjava je bila polna pavz, pomenkov, ki so plavali v zraku med njima, a nikoli pristali. Bila sta umetnika neizrečenega. In morda je bilo prav to tisto, kar je preseglo jezike – tisto, kar je v tišini postajalo bolj resnično kot vse izgovorjeno.

V nekem trenutku bi si lahko napisala vse. Ona bi mu lahko razkrila, da preden zaspi razmišlja o njegovih objemih, čeprav jih ne pozna. On bi ji lahko rekel, da jo sliši, tudi kadar molči. A besede so ostale v zraku – rahlo zamrznjene med »skoraj« in »še ne«. Kot kaplje rose, ki čakajo na sonce, da jih spremeni v dih.

In vendar – vsakokrat, ko sta se uzrla, je bilo, kot da se svet za hip ustavi. In kot da bi oba vedela, da v nekem vzporednem jeziku, tistem brez slovarjev, že dolgo govorita isto zgodbo.