VEDELA SEM

Vedela sem že, ko si me prvič poljubil. Ne javno, ne z dlanjo v dlani, temveč skrivaj – med tistim smešnim, pozno poletnim plesom, kjer se je svet vrtel hitreje, kot bi si želela. Tvoje oči so bile na meni, a tvoje telo – tvoje misli – so že pripadale njej.

Tistega večera si govoril o njej. O tem, kako diha, kako se smeji, kako te včasih pogleda kot da si edini moški na svetu. In jaz sem te takrat držala. V objemu, ki je bil dovolj mehak, da si lahko šepetal vanj: »Ne ljubim je. Res, ne ljubim je. Bil je samo spodrsljaj.« Tvoj glas je bil kot zavesa iz svile – komaj slišen, nežno zavajajoč. In zdaj vem – bil je samo pesek. Pesek v mojih dlaneh, ki mi je polzel med prsti.

Vedela sem. O, vse sem vedela. Vsak tvoj pogled, vsak dotik, vsako izmikanje. Čakala sem dan, ko boš izrekel tisto, kar sem že nosila v sebi: da nisi več srečen, da sem preveč – karkoli že. Preveč mirna, preveč nežna, preveč trmasta, preveč jaz. Potreboval si nekaj drugega. Nekoga drugega. Nekaj, kar jaz očitno nisem znala biti.

»Ni dovolj samo dajati,« si rekel. »Tudi jaz želim prejemati.«

In srce v meni je prvič zategnilo v tišino.

Kakšna je to ljubezen, ki meri, računa, primerja?

Videla sem. Še preden si jo izbral. Nasmeh, ki si ga prihranil zanjo. Pogled, ki ni bil nikoli moj. Predvidela sem tudi tisto – da bom ostala sama. V tem stanovanju, v katerem še vedno odmeva tvoj smeh. V tej postelji, kjer objemam blazino, ki nosi tvoj vonj, a ne več tvoje teže.

Videla sem. Še preden si jo izbral. Nasmeh, ki si ga prihranil zanjo. Pogled, ki ni bil nikoli moj. Predvidela sem tudi tisto – da bom ostala sama. V tem stanovanju, v katerem še vedno odmeva tvoj smeh. V tej postelji, kjer objemam blazino, ki nosi tvoj vonj, a ne več tvoje teže.

Edino, česar nisem predvidela, je bila ta praznina.

Ta tiha, izžigajoča bolečina, ki pride počasi, a ostane.

Nisem vedela, da bom hotela izginiti iz sveta, kjer te ni več.

Spominjam se tvojih dlani, tvoje kože, tistega načina, kako si me včasih pogledal – kot da sem resnična. Spominjam se obljub, izrečenih v temi. Tako prepričljivih, da sem jih vzela kot resnico. Morda sem morala.

Zdaj sedim tu. V tem najinem – zdaj samo  mojem – prostoru. In se sprašujem, ali si me sploh kdaj ljubil. Mene kot osebo. Ali si ljubil samo občutek, da si ljubljen?

Morda sem si lagala. Morda sem že od začetka vedela, kako se bo končalo. A sem vseeno upala. Ker ljubezen ni nikoli čisto razumna. In sem bila jaz tista nespametna, ki je verjela, da se boš tokrat ustavil. Da boš ostal.

A nisi.

Zdaj sem tu. Sredi dneva, ki se vleče kot leto. Sredi bolečine, ki ne pojenja. Objeta s tvojo blazino, ker je edino, kar mi je ostalo od tebe.

In edino, kar res nisem predvidela, je bilo to: kako neznosno bo – ko boš zares odšel.