December je tak čuden mesec. Evforičen na eni strani in čudno nostalgičen na drugi. Je mesec, ko vsi delamo recenzije leta, ki se izteka. Kljub nenehnemu hitenju razmišljamo o vsem mogočem. In se sem in tja ujamemo v nekakšno otožno pajčevino spominov in sanjarjenj. Zame je december mesec mešanih občutkov. V isti sapi godrnjam, da je kičast in precenjen, ter da je čaroben in romantičen. Kozoroginja v meni pač ne želi videti bleščavih lučk in razigranega klepetanja ljudi ob stojnicah. Kozoroginja bi trezno prespala cel mesec in si nastavila budilko nekje na začetku januarja. Očitno se nekje globoko pod kozorogovimi treznimi kopiti skriva še nekaj mehkega in romantičnega. Deklica, ki je sanjala o princih, ki niso s testosteronom nabite hobotnice. Deklica, ki si je upala priznati, da je v migetanju lučk nad ulicami nekaj čarobnega. In da jo ob vsem tem rahlo stisne okrog srca in zaščemi v očeh. Morda je danes tak dan… Gotovo je nekaj čudnega v zraku. Nekaj kar sili k solzam in razmišljanju. Razmišljanju o dnevih, ki zdrsnejo tako hitro mimo, da jih včasih skorajda ne uspem poklicati po imenu. In o rojstnih dneh, ki so samo še en dan v tornadu življenja. O ljudeh, ki so končali […]
Read More