Čudno smo ustvarjeni ljudje. Ko smo otroci nam nihče ne zameri iskrenosti. Lahko smo izrekli karkoli in če je bilo neumno, morda preveč iskreno, v napačnem trenutku, so se starejši le nasmejali. Iskrenost je bila zabavna. In potem odraščaš. Vse manj je stvari, ki ti jih je dovoljeno izreči. Vse več je stvari, ki so prepovedane. In nazadnje končaš v filmu, ki se mu reče življenje, ampak vse preveč spominja na slabo televizijsko limonado. Ne dovoliš si čutiti, ker si lahko prizadet. Ne dovoliš si izreči, ker si lahko tarča posmeha. In tako pestuješ svojo kepo misli. Čedalje več jih je, tistih neizrečenih in zamolčanih. Toliko, da nekega dne ta kepa misli postane težka, kot sidro in te vleče k tlom. In svet vse bolj postaja poln ljudi, ki s sklonjeno glavo hitijo po ulicah in na plečih nosijo vse težko vrečo misli, ki jih z vsakim letom bolj tišči k tlom.  Leta minevajo. In nekega dne se zalotiš, da hitiš skozi življenje in si ne dovoliš, da bi ti srce malo hitreje zanihalo. In ti namesto čustev v srcu čepijo težke solze. Vse tiste, ki so se nabrale skozi leta, pa se jih ni spodobilo izjokati. Na obrazu nosiš […]
Read More