Včasih hodi po svetu kot nekdo, ki ni več sam. Ne zato, ker bi bil nekdo ob njej — ampak ker ga nosi v sebi, kot pogled, ki ostane tudi potem, ko se oči zaprejo.
»Kako bi on videl to?« si šepne, ko stoji pred stavbo z razpokanim pročeljem in zavitimi ograji, ki spominjajo na zamrznjeno glasbo. V njej bi on verjetno prepoznal zgodbo, ki se je začela še preden so postavili temelje. Verjetno bi z roko potegnil po kamnu, kot bi prebiral braillovo pisavo spomina.
Ko stopi med drevesa, se nenadoma zave, da gleda listje drugače. Ne kot listje. Ampak kot zaveso. Kot okvir slike, ki še nima naslova. On bi verjetno rekel nekaj tihega in skoraj nerazumljivega, kot: »Glej, vsak list ima svojo senco. Tudi mi jo imamo. Samo redki znamo v njej bivati.«
V muzejih ne bere več opisov ob slikah. Zamiži in si skuša predstavljati, kaj bi rekel on. Verjetno ne bi govoril veliko. Morda bi le obstal. Pred Monetom. Ali pa pred nečim povsem sodobnim in skoraj praznim. Ona bi stala zraven z željo , da bi bila nevidna in ga gledala. Ne umetnine — njega. Ker bi bila tista slika v resnici on, kako vidi svet. Kako čuti.
Na tržnici se ustavi ob kupu breskev. Pomisli, da bi jo on zagotovo podal z dvema rokama, nežno kot nekaj, kar lahko poči v tistem trenutku. Ne bi rekel nič. Samo opazoval bi, kako jo prime, kako jo povoha, kot bi se z vsakim gibom učila njegovega jezika.
In včasih, ko se zvečer uleže in se nebo razlije v okensko steklo, si domišlja, da tudi zvezde gleda kot on. Malo bolj počasi. Malo bolj z začudenjem. Kot otrok, ki prvič vidi morje.
»Če bi lahko izbrala, bi želela živeti v njegovem pogledu,« si misli. »Ne kot nekdo, ki opazuje. Ampak kot tisto, kar je opazovano – in ljubljeno. Tako, kot zna on.«
»Če bi lahko izbrala, bi želela živeti v njegovem pogledu,« si misli. »Ne kot nekdo, ki opazuje. Ampak kot tisto, kar je opazovano – in ljubljeno. Tako, kot zna on.«
In potem zaspi. Z občutkom, da je svet le zato tako lep – ker ga je nekoč, davno tega, gledala skozi njegove oči.
1 comments