Se spomniš tistih neukročenih dni, ko so misli švigale kot podivjane vrane, čustva pa drvela kot trop divjih živali po ozkih stezah?
Bili smo tako brezskrbni in polni sveta, da se nam je zdelo, da smo nepremagljivi. Neuničljivi. Da je svet ustvarjen samo za nas in se nam ne more zgoditi nič.
Na kozolcih smo kadili suh srobot. Ne zato, ker bi nam bil dober – pekel je v oči, nos, grlo – ampak ker se je zdelo frajersko. Ker nas je grelo védenje, da počnemo nekaj prepovedanega. Nihče ni mislil na nevarnosti, kot da jih z nami ni na istem svetu.
Bila sva razgrajača, neukročena in divja najstnika. On – fant s staro tomosovo petko in z lasmi, razmršenimi od vetra in hitrosti. Jaz – kratkolasa, z rokami, umazanimi od olja, in avtomatikom, ki je večkrat kihnil kot rohnel. Divjala sva po, takrat še praznih, zaprašenih vaških cestah. S popraskanimi koleni in komolci od neprestanih padcev in polna brazgotin, ki sva jim ponosno rekla bojne rane – sledi poguma, ki ga nismo merili v besedah, ampak v praskah in smehu.
Živeli smo za večere posute z zvezdami in smehom. Midva sva živela za trenutke, ko je padla tema in so se najini prsti včasih komaj zaznavno dotaknili, popolnoma po nesreči, a so zato potisnili srce nekam proti žrelu.
Najina naklonjenost je bila tih vzgib, ki ga nisva znala ali si upala poimenovati. Rodila se je v dišečih šolskih zvezkih, med nagajivimi pogledi čez učilniške klopi, še preden sva razumela, zakaj je včasih težko pogledati drug drugega v oči.
To je bila tista nežna naklonjenost, ki je rasla iz lutkovnega krožka. On je igral medveda, jaz lisico. In kasneje pri dramskem krožku, kjer je bil on dedek s sivimi lasmi, pobarvanimi s suhim šamponom, jaz pa babico. Smešno je bilo poslušati dedka, ki mutira.
Ni bila zaljubljenost, ne, vsaj ne taka za odrasle. To je bila tista trepetava privlačnost, skrivnost, ki raste skrita med vrsticami, potisnjena v drobne zadrege in v smeh, ki izbruhne ob napačnem trenutku.
Ni bila zaljubljenost. Ne. Takrat sva bila premlada. Bili so majhni, nemirni in čudni viharji v trebuhu ter neumna krohotanja, rojena iz drobnih zadreg. Bila so sanjarjenja o barvi oči in objemih, ki se niso zgodili. Niti se niso nameravali zgoditi. Metuljčki so odfrfotali svojo pomlad, midva pa sva ostala prijatelja, kar sva najbolj znala biti — prijatelja. In morda je prav v tem bila največja čarovnija tistih let.
Včasih, kakšno poletno noč, me je prebudilo drobno trkanje kamenčkov ob okensko steklo, in ko sem odprla okno, je tam stal on. S tistimi skuštranimi lasmi in razbrzdanim nasmehom je skozi topli poletni zrak zašepetal: »Greva preštet zvezde?« In nato sva ležala v nepokošeni travi, ki se je lepila na potno kožo, žvečila kislice, se otrpala komarjev in drugih žužkov, ki sva jima, vsiljivca, kradla življenjski prostor. Nebo naju je zasulo z utrinki; tekmovala sva, kdo bo naštel več in kdo si bo izmislil bolj noro željo. Te želje so bile najin nevidni zemljevid prihodnosti, popotnica, ki sva jo nezavedno shranjevala nekam med brazgotine in spomine. In tako, kot je na mojem gležnju ostal vžgan odtis izpušne cevi njegove petke, je tudi tisti občutek ostal – pečat nekega poletja, ki ne mine.
In nato se je zgodilo življenje. Jaz sem odšla, on je ostal. Prav tako njegova strast do adrenalina. In prav ta ga je odnesla predaleč. Kako nepoštena igra usode!
Spomini so ostali, kot odtisi na peščeni cesti, ki jih veter ne more popolnoma izbrisati. V glavi odmevajo tisti zadnji pogledi, tiho pokljanje kamenčkov na oknu, vonj po srobotu.
Bolečina ni bila glasna, ni kričala; bila je tiha rana, ki je vsak dan še malo bolj krvavela, dokler se ni spremenila v tih spomin. Včasih ob večerih, ko nebo pade v temo in zvezde zažarijo še močneje, se spomnim njegovega nasmeha in šepeta, ki je še vedno odmeval v mojem srcu: »Greva preštevat zvezde?«
Ta vprašanja niso nikoli dobila odgovora, ostala so kot majhne iskrice upanja in izgubljene mladosti. In prav v tej izgubi se skriva resnična zgodba — o tem, kako življenje pride in vzame, ne da bi vprašalo, ter o tem, kako ostanejo le spomini, brazgotine in večni odtisi.
2 comments