TALKA

0 Comments
0 likes
by darjin01
IN THEATRE
Share

Režija: Matjaž Berger
Glasba: Duo Silence
Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar
Avtorstvo projekcij: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk
Scenografija: Sara Slivnik, Dorian Šilec Petek
Koreografija Anuše Kodelja: Valentina Turcu

 

Čemu Claudelova Talka v teh časih? Ker smo na nek način vsi talci svoje besede, ker se pred nami vedno znova pojavi nek paradoks izsiljene izbire, v katerem postajamo ali se zgubljamo {ali zgubimo}. Ker je tudi vedno znova pred nami vprašanje, katera od poti ali vednost {vedenje} ali vera {up, mnenje} je relevantnejša pot do resnice, ki jo pred nas postavlja kontekst dejanskosti. Spomnimo se Brechtovega odgovora iz njegovega filozofskega in etičnega potujitvenega poligona, »človek mora biti radikalen, kot je radikalna dejanskost.« Nadalje je Talka vrhunska Claudelova melodrama, Lacan pravi, sodobna tragedija, o žrtvovanju, o žrtvovanju, ki ga uprizori ženska v kontekstu moške dominacije. In naposled, Talka je drama diskurza ženskega versagung, velikega Ne!, ki ga glavna junakinja Sygne de Coûfontaine uprizori kot upor proti okupatorjusvojega življenja – v sklepni sekvenci drame. Prav ta gesta zanikanja v Talki nastopa kot rana v obliki serije krčevitih trzljajev umirajoče Sygne, ki jih Claudel manično kot koreografijo vpisuje v didaskalije, Slavoj Žižek pa jo opredeli kot zabeležko razsežnosti realnega, »subjekta kot odgovora realnega«; še več: s svojimi simptomi trzljaja, ki izraža zanikanje, Sygne »reče NE! zahtevi {družbenega} velikega Drugega, da naj prav tisto krivico, ki jo navdaja z grozo, vzame nase kot užitek

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.