Plaža je dišala po soli in morski travi, pobarvana z zadnjimi vzdihi sonca, ki so se v drobnih odtenkih oranžne, vijolične in rožnate razlivali čez morje. Pesek je bil še vedno topel, prijazno zavetje za bosa stopala in razgaljene dlani, ki so se neslišno srečevale v mraku, ko dan polzi v noč, in ko svet obstaja samo v najtanjših obrobnih vzdihih.
Sedela sta na robu sveta, tik ob razpuščenih sledovih valov, pod nebom, ki je že začelo padati v temno, globoko modrino. Vsi ostali zvoki so se počasi umirili, spremenili v en sam dolg, sladek dih. Bilo je tiho, razen nenehnega valovanja morja in čričkov, ki so godli svojo nočno simfonijo, ki ju je objemala kot mehka melodija. Legla sta v pesek brez besed, z obrazoma obrnjena najprej proti preostanku dneva, ki so ga grizljali zadnji delčki svetlobe, in potem drug k drugemu. Njuna pogleda sta imela barvo potopljenih zvezd, nista govorila, molčala sta v jeziku, ki sta ga poznala le onadva.Njeni prsti so počasi risali vzorce po njegovi koži, črte narisane s tihimi, vendar silovitimi dotiki, ki so ustvarjali zgodbe o željah, skritih v najglobjih kotičkih telesa. Najprej je risala oči. Globoke tolmune poželenja, linijo nosu, ki se je nadaljevala na ustnice. Rahlo razprte, kot bi hotel nekaj reči, a si je zadnji trenutek premislil. Risali so ostre, slane poti po njegovem boku, kjer se je pesek lepil v drobne potke, ki so pripovedovale o dotikih, ki sta jih snovali njuni goreči srci, in o trenutkih, ki jih bosta z obupno strastjo želela ohraniti v spominu, ko bosta oddaljena in odtrgana od sveta. Lunina svetloba je metala sence. Ravno dovolj močne, da je zakrila utrinke in sta pozabila preštevati želje. In ravno dovolj svetla, da sta videla obrise teles, ustnic, nekaj temačno poželjivega v očeh. Njegove dlani so ji z nežno odločnostjo vlekle pesek z las, z ustnic pa sta poželjivo brala skrivnosti, ki si jih upata izgovoriti le v globokem mraku. Nihče ju ni opazoval razen brezčasnega, grozeče šumečega morja in plimovanja, ki je razumelo njune tihe, a silovite prisege. Dovolila je, da jo vzame v to zaplato peska, v to strastno noč, ki diši po nedokončanih obljubah in strastnih, neizrečenih ljubeznih.Poljubljal jo je, kot da kljubuje zakonitostim teles in časa. Vsak njegov poljub je imel okus po slani karameli, sladek in drzen, mehak in rahlo razbeljen, kot nekaj, kar ostaja na jeziku še dolgo po tem, ko se usta odmaknejo, kot drobna opojna skrivnost, ki jo hranita v sebi. Poljubi so bili zgodbe, ki sta jih pisali njuni telesi, melodije, ki so se prelivale od njegove kože do njene in nazaj. Med njima ni bilo vprašanj, bila sta povezava, preprosta in hkrati neskončno zapletena, tkana iz mokrih pramenov las, razgaljenih bokov in vmesnih vzdihov, ki so ju vedno znova vračali v isti pesek, pod isto nebo, a z vedno bolj odkritimi ranami na srcu in kožo, ki je gorela od dotikov. V gubah kože se je noč zbirala kot nevihta, napeta kot njegova roka, ki se je trdno ovijala okoli njenega pasu. Električni dražljaji so z divjo silovitostjo prehajali skozi njiju, nejasni, a kljub temu strašno močni, nekje na meji med resničnostjo in iluzijo. Vsak gib, vsak dotik, vsak še tako droben zdrs jezika, se je zarezal globoko v vezja telesnih spominov, ustvarjajoč v njunih telesih gibljive slike večnosti. Zdelo se je, da bosta ostala tukaj, ujeta med svetovi sanj in resničnosti, neznanca v lastnih telesih, ljbimca, ki si dovolita biti skrajno ranljiva v vsem, kar je nenavadno, nepravilno in hkrati boleče prav.Čutnost je eksplodirala v divjo poezijo. Vsak dotik je bil ognjevita nova vrstica v pesmi, vsak vdih kot silovita pripoved o njuni biti, ki je trepetala od napetosti in sprostitve, srčni utripi pa so se zlivali v en sam, mogočen utrip, kot divje valovanje morja v nemirni noči. Vsak poljub je zarisal ognjevit pečat, ki ga je vroč zrak požiral z neustavljivo strastjo. Z vso intenzivnostjo sta raziskovala popolne nepopolnosti drug drugega, zaznavala jih z zaprtimi očmi, ko sta mapirala delčke kože, kot da gre za dragocen, skrivni zemljevid.Z nočjo se je zarezala tanka, skoraj nevidna črta med resničnostjo in gorečo željo. Ko je z njim še zadnjič zaplesala v počasnem plesu valovanja, se je razblinil v meglicah, njegova podoba se je raztreščila med zrni peska, kot bi bil le bežen, sanjski odsev. Ostali so ji le sledovi njegovih nežnih ugrizov, prstni odtisi na bokih, ki jih je krčevito potegnil bližje in sol, ki je žgala njen jezik. Sladko-slani okus njegovih poljubov, ki so se kot ogenj vžigali v njeno kožo. Prebudila se je v tihi sobi, z rokami krčevito ovitimi okrog sebe, kot da bi ga še vedno stiskala v strastnem objemu, potem ko ga je s poljubi pospremila v sanje. Na njenih ustnicah je še vedno lebdel okus po slani karameli in spraševala se je, ali se je vse skupaj res zgodilo, ali sta za nekaj ur zares vstopila v paralelni svet, kjer je prostor le zanju. Nasmehnila se je, preplavljena s srečo, ob spominu na njegove ustnice, ki so ji pustile okus slane karamele in vonj po soli ter morski travi. Ugotovila je, da je sol na njenih ustnicah le sled njenih solz. Tokrat solz sreče in užitka. To je bil eden tistih sanjskih večerov, ko je bila prepričana, da dotiki niso le v domišljiji in da poljubi niso le odmevi. Bila je gola in ujeta v svoji popolni nepopolnosti, in on je bil vse, kar si je želela. Morda bosta to noč, vsak na svojem koncu sveta, čutila dih drug drugega na svoji koži in v pesku bo še dolgo ostal odtis njunih teles. Vsaj dokler ju ne bo izbrisal nov val ob naslednji plimi. In morda bosta to noč še dolgo ostala onadva, prava in namišljena, ujeta v noči, ki je dišala po njunih imenih, po času, ki ni obstajal, in po slani karameli.
3 comments