Pet žalostnih kapelj dežja je padlo tistega sušnega poletja na razsušeno in razpokano zemljo. Niti toliko ne, da bi na asfaltu nastalo nekaj luž, iz katerih bi se napili žejni vrabci. Počutila se je tako kot zemlja. Sestradana in žejna njegove pozornosti. Pa ne tiste, ki ji jo je dajal, ampak tiste prave. Ljubeče, pomirjujoče. Za njo je bila še ena neprespana noč, ko je prebirala njegova nemočna sporočila, polna obtoževanja in ljubosumja. Vsakič, ko se je odpravil na službeno pot, je bilo enako. Spreminjala se je samo intenzivnost obtožb, ki je variirala glede na lunino meno. Nemočno je strmela v še en rafal obtožb in dvomov, medtem ko je ob prvi kavi, zavita samo v lahko odejo, ki jo je potegnila s seboj s postelje, razmišljala, kako je možno, da hkrati želi, da je ves čas z njim, a ni dovolj dobra, da bi jo predstavil prijateljem.
Ubita od obtožb je sedela ob oknu in opazovala, kako se kaplje dežja trudijo prebiti skozi prah, ki se je nabral na steklu. Vse je bilo nekako zadušeno, kot njena čustva. Osamljenost je bila njen vsakdanji spremljevalec, tiha senca, ki jo je spremljala tudi v najbolj svetlih trenutkih dneva. Včasih je imela občutek, da je nevidna – ne le njemu, temveč tudi sebi. Kot da je njena prisotnost postala nepotrebna, skoraj moteča. Pogrešala je pogovore, v katerih ni bilo treba tehtati vsake besede, iskrene poglede, ki niso skrivali dvoma ali prikritega nadzora.
Bolečina ob nezaupanju je bila kot droben pesek v čevlju – sprva skoraj neopažena, a z vsakim korakom bolj neznosna. Vsako vprašanje, ki ga je postavil, je bilo kot majhen rez v njeno samozavest. Kje si bila? S kom si govorila? Zakaj nisi takoj odgovorila? Zakaj si prebrala moje sporočilo in nisi odgovorila?
Bolečina ob nezaupanju je bila kot droben pesek v čevlju – sprva skoraj neopažena, a z vsakim korakom bolj neznosna. Vsako vprašanje, ki ga je postavil, je bilo kot majhen rez v njeno samozavest. Kje si bila? S kom si govorila? Zakaj nisi takoj odgovorila? Zakaj si prebrala moje sporočilo in nisi odgovorila?
Njegove besede so ji odzvanjale v glavi še dolgo potem, ko je pogovor že zdavnaj utihnil. Včasih je v temi tiho jokala, da ne bi zbudila nikogar, čeprav je bila v resnici sama. Samota je bila še bolj boleča, ker je prihajala iz odnosa, ki naj bi ji bil zavetje.
Vsak njegov dvom je bil kot senca, ki se je razlezla po njenih mislih in ji vzela barve iz dneva. Počasi je začela dvomiti tudi sama vase. Morda res ni dovolj dobra. Morda si res ne zasluži zaupanja. Včasih je sanjala, da bi lahko pobegnila, a jo je nekaj vedno držalo nazaj – spomini na lepe trenutke, upanje, da se bo nekaj spremenilo, in strah pred še večjo osamljenostjo.
Njena senca je bila edina družba, ki ji ni postavljala vprašanj. Včasih je v njej iskala odgovore, kot da bi se v gubah odeje ali v odsevu v oknu skrivala resnica. A odgovori so bili vedno enaki – prazni, utrujeni, brez barve. Tako kot ona. Pogrešala je sebe, tisto dekle, ki se je smejalo na glas, ki je verjelo v ljubezen in v to, da je dovolj dobra. Zdaj je bila le še lupina, ki je vsak dan znova poskušala ugajati, se prilagajati, biti tišja, manj opazna, da ga ne bi razjezila.
Zunaj je veter raznašal prah in suhe liste. Nekje v daljavi je zaslišala otroški smeh, ki je za trenutek prebil sivino njenih misli. Spomnila se je, kako je bila nekoč tudi ona brezskrbna, kako je verjela, da je ljubezen zatočišče, ne bojišče. Zdaj pa je vsak dan znova štela korake, tehtala besede, pazila na ton glasu. Vsaka napačna beseda je pomenila novo uro tišine ali nov plaz očitkov. In vendar je vztrajala. Zakaj? Zaradi spomina na lepe trenutke, zaradi obljub, ki so bile nekoč izrečene v temi, zaradi upanja, da se bo nekaj spremenilo. Zaradi tistega »ljubim te«, ki jo je vedno znova, kot sidro držal ob njem.
A tistega jutra, ko je pet žalostnih kapelj dežja padlo na razpokano zemljo, je v sebi začutila majhen upor. Kapljo upanja, ki je kljubovala suši. Morda je bila to le bežna misel, a bila je dovolj, da je vstala, si pripravila novo kavo in prvič po dolgem času odprla okno na stežaj. Svež zrak ji je napolnil pljuča, veter je razmršil lase in za trenutek je začutila, da je še vedno živa. Da še čuti. In morda, samo morda, bo nekoč spet prava ona.
0 comments