To knjigo je prebrala desetkrat. In še enajstič jo bo, ker še vedno išče drugačen konec. Morda zato, ker upa, da se bo ob naslednjem branju zgodba prelomila, da se bo črka spremenila v objem, da bo zadnja stran dišala po srečanju, ne po slovesu. Kot da bi vsaka nova stran lahko popravila realnost, kot da bi z vsakim novim branjem lahko prepričala vesolje, da ji tokrat vendarle prisluhne.
Vsakič znova ugotavlja isto: da v razmerje vedno vlaga več sebe. Več časa. Več potrpljenja. Več opravičil, kot jih premore zvezek beležk. Vse, kar je, je razpeto med vrsticami, ki jih piše s tihim upanjem, da bo nekoč vendarle dovolj.
Vedno znova je to počela. Dajala. Opravičevala. Prizanesljivo tiho preskakovala trenutke, ki so kričali: “Ni mu mar.” Njena tišina je bila glasnejša od vseh njegovih besed. Iskala je izgovore za vsak njegov molk, za vsak »ti bom pisal kasneje«, ki se je raztegnil v tedne. Za vsak nedogovorjeni dogovor, vsako prazno obljubo, ki je v njej puščala drobne rane.
»Oče je bolan.«
»Prijatelj je prišel nepričakovano.«
»V službi je bilo noro.«
Vse to si je šepetala kot mantro, kot da bi z dovolj ponovitvami lahko prepričala srce, da ni samo. Kot da bi z vsakim izgovorom lahko prekrila praznino, ki je rasla v njej.
A globoko v sebi je vedela. Vedno je vedela. Da če bi mu bilo res mar, bi našel deset sekund. Za stavek. Za piko. Za štiri besede, ki bi dihale njen obstoj: »Mislim nate. Si okej?«
Deset sekund, ki bi ji bile kot sončni žarek v sivem dnevu. Deset sekund, ki bi ji povedale, da je videna, slišana, pomembna.
In čeprav je vedno govorila, da so moški pač drugačni, da ne znajo brati med vrsticami… se je sama naučila brati tudi med praznimi oblački v pogovorih, ki se niso nikoli nadaljevali. Naučila se je brati tišino, ki je bila glasnejša od vseh besed, ki jih ni nikoli izrekel.
Bil ji je več, kot je bila ona njemu. Vedno. In globoko v sebi je to vedela že na začetku. Samo upala je, da bo tokrat drugače. Da bo on tisti, ki bo ostal. Da bo tokrat ona tista, ki bo izbrana, ne pozabljena.
Namesto tega bo ostala ona. Sama. V sobi, ki diši po njeni zvestobi in tihi vztrajnosti. Sedela bo pokonci v nočeh, ko bo postelja prevelika, tišina pa še večja.
Spraševala se bo, kaj je tokrat storila narobe. Ali je bila preveč. Ali premalo. Ali morda le napačna v njegovem življenjskem načrtu, ki ni vseboval poglavja z njenim imenom.
Njeno srce bo še naprej hrepenelo po dotiku, po besedi, po nekom, ki bi jo videl takšno, kot je. Z vso svojo nežnostjo, z vsem svojim upanjem in ranljivostjo. In ko bo naslednjič nekdo prišel, bo najprej preverila, ali ima tisti nekdo srce, ki mu bije. In voljo, da pošlje sporočilo. Ker deset sekund je včasih vse, kar loči tistega, ki ostane od tistega, ki mu preprosto pač ni do tebe.
In v njej bo ostal tisti tihi upor, tisto hrepenenje, da je nekje nekdo, ki bo znal prebrati tudi njene tihe besede. Nekdo, ki bo ostal. Nekdo, ki bo razumel, da včasih ni treba veliko. Le deset sekund in iskreno srce.
2 comments