Naše oči vidijo tisto, kar jih naučimo videti. Če nam bo nekdo govoril, kako smo super, najboljši, najlepši, bomo tako tudi šli skozi življenje. Naša generacija – no, vsaj večina tistih, ki jih sama poznam – ni imela te sreče. Nas so vzgajale babice in dedki, ki so imeli povsem svoj način vzgoje.
Odkar pomnim sem poslušala, kako nisem tako uspešna kot soseda, kako nisem tako pridna kot soseda. Domači otroci nikoli niso dosegali pridnosti ali ubogljivosti sosedovih. To je tako, kot tipična o sosedovem travniku, ki je vedno bolj zelen. Moje otroštvo je teklo s takimi stavki. Starši so bili v službi, babice so skrbele za otroke in jih vzgajale na način, ki jim je bil domač. Čeprav babice spečejo najboljše palačinke, naredijo najboljšo marmelado ali potico, pa včasih z besedami niso bile najbolj vešče. Verjamem, da ne nalašč, ampak tista generacija je rasla z: biti skromen, ne biti nadut, ne biti ponosen nase. Ta generacija je odraščala s pregovori, kot so: »Lastna hvala se pod mizo vala« in podobnimi. Drugače pač niso znali. In pogosto se mi zgodi, da ko naredim nekaj dobro, se počutim grozno, če si to tudi priznam. Pa ne bi smeli tako. Na stvari v katerih smo uspešni bi morali biti ponosni in to raztrobiti po celem svetu.
In ko sem malce odrasla, prišla v puberteto in tista najbolj občutljiva leta, si je mojo vzgojo prilastila teta. Prepričana, da ne ustrezam modnim in lepotnim standardom me je na to pogosto opozorila z besedami: »Poglej se kakšna si, debela in grda, kdo te bo tako hotel.« In, ko nekdo ta stavek sliši pogosto, mu na koncu verjame. To je kot z lažjo, če jo dovolj dolgo ponavljaš, postane resnica. In možgani tej resnici verjamejo. Vsak dan. Vse življenje. Čeprav ogledalo kaže realno podobo, jo možgani ne vidijo. Vidijo tisto, kar ji je nekdo davno naučil videti. Nekdo mi je rekel, da bi »dragi« teti, ki mi je želela samo dobro – to so bile njene besede, ko sem jo vprašala zakaj – morala odpustiti. Sama mislim, da moram najprej odpustiti sebi, da sem ji verjela in dovolila, da mi njene besede še vedno na nek način krojijo življenje.
In zdaj, ko sem odrasla, mi besede drugih še vedno odrejajo način življenja. Besede tistih, ki me v resnici ne poznajo, pa so si ustvarili svojo sliko mene. Da sem čudna in drugačna. Ta nas dela take. Ta nas oblikuje, da smo nesamozavestni, prestrašeni, se bojimo ljudi, situacij…
Ravno danes sem razmišljala, zakaj v moje življenje še vedno prihajajo ljudje, ki si me dovolijo poniževati, čeprav se mi zdi, da bi si po takih in drugačnih zlorabah končno zaslužila mir. Konec koncev je že nekaj življenja za menoj. Ker danes sem znova doživela, ko me je imelo, da bi nekoga poslala v tri krasne, da sem v glavi slišala glas, ki je govoril: »Bodi prijazna, bodi ponižna!« Očitno je moja šola v tem, da se moram naučiti reči STOP, ko si nekdo jemlje pravico duhovičiti, poniževati, se šaliti na meni neprimeren način. Morda je moja lekcija v tem, da se moram naučiti postavljati meje in (predvsem) moškim ne dovoliti v svoj osebni prostor, pa čeprav gre za besede. Nekateri moški si še vedno jemljejo pravico, da kvantajo in duhovičijo o ženskah. Nam dajejo občutek, da smo manj vredne, da smo njim na »izvolite – hvala« in mislijo, da nam je glavni cilj zadovoljevanje njihovih potreb. Morda je pa moja šola naučiti se takim ljudem reči preprosto: »Odjebi!«
0 comments