Ne Darči, Darjica, Darža, ampak samo Darja. Oziroma Darya, kadar komu onkraj meja razlagam svoje ime.
Pravijo, da sem čudna. V resnici ne vem čisto natančno, zakaj. Ampak verjetno imajo prav, saj v zadregi kdaj pa kdaj bleknem kaj nenavadnega in nato o tem razmišljam tedne, mesece, leta, včasih celo desetletja. Ne hodim na rojstne dneve in zabave. Pravzaprav se druženj na splošno izogibam. Ko vstopim v prostor, poln ljudi, zrak zame postane gost, srce mi začne razbijati, dlani se mi potijo in v glavi mi odzvanja hrup, ki ga ne znam umiriti.
Mogoče sem čudna tudi zato, ker se lahko prebudim eno uro po tistem, ko sem odšla spat, preprosto zato, ker se spomnim, da bo Duo na Duolingu užaljen, če ga kak dan zanemarim.
Morda sem drugačna tudi zato, ker me lahko neka naključna melodija spravi v jok, ali pa šest ur brez premora poslušam eno in isto pesem. Včasih celo le droben delček nje. In se ob tem čudim, kako je lahko človeško bitje, na eni strani sposobno tako neopisljivih grozot, ustvarilo nekaj tako izjemnega.
Mogoče sem čudna tudi zato, ker me, ko stopim skozi vrata v svet, tako močno preplavijo podobe, barve in občutja, da me včasih zgrabi tesnoba. Svet okoli mene je včasih preprosto pretežak.
“Objemam redko. A ko objamem, podarim košček sebe. In upam, da ga nekdo nežno shrani.”
Morda se večini zdim čudna tudi zato, ker sem jim povedala, da ne maram objemanja. Objem mi pomeni tako globok poseg vame, da imam občutek, kot da vsak, ki me objame, kot veter odpihne del mene. Zato objem podarim le tistim, ki se mi zdijo res posebni – tistim, ki jim želim dati del sebe in od njih prejeti delček njih. Včasih koga objamem tako spontano, da bi se nato v zadregi najraje skrila v temo. Ampak nekateri pravijo, da smo ljudje kot dva kamenčka, ki ju morje naključno zbliža, in oba za vedno nosita sledi drug drugega.
Morda sem čudna tudi zato, ker ima moj petnajstletni Citroën ime – Rene – in se mu po vsaki vožnji zahvalim, mu zvečer zaželim lepe sanje. In se v njegovi bližini ne pogovarjam o tem, da bi morda počasi zamenjala avto, ker se mi zdi, da bi mi zameril.
In kdo ve, mogoče sem drugačna tudi zato, ker brez svojega fotoaparata zelo verjetno ne bi preživela. Ker vem – ne domnevam, ampak vem – da me nikoli ne obsoja, ne ocenjuje, ne obrekuje in na meni ne išče napak. Le gleda z menoj. In vidi.
Kaj pa vem, morda sem čudna tudi zato, ker se včasih pogovarjam z uličnimi mački, krokarji, vranami in kosi. Posebej slednji znajo biti strašno klepetavi in jezikavi.
Malo nas je takih, ki to čudnost sprejemamo. Ampak morda bom nekoč srečala še koga, ki bo razumel moj svet. Do takrat pa bom še naprej poslušala svojo pesem, se pogovarjala s pticami in objemala le tiste, ki jih res začutim. Ker – tako pač je.
0 comments