Stal je v skupini ljudi. A ona ga je prepoznala. Takoj. Brez dvoma. Njegovo ime ji je obstalo na ustnicah, toplo, skoraj tekoče – kot požirek ruma ob morju. Ime, ki na jeziku, ko ga izgovoriš, pusti okus po karameli, temni čokoladi in kavi. Stopil je do nje. S koraki, ki jih je poznala. Premišljenimi, ležernimi, odločnimi. In nato, še preden je spregovoril, jo je dosegel dosegel njegov vonj. Vonj po cigaretah.
Vdihnila ga je z vsemi pljuči, s hrepenenjem dolgih večerov, v katerih ga je iskala v mislih, sanjah in besedah drugih in pomislila, da ni ničesar bolj erotičnega, kot vonj po tobaku pomešan z vonjem kože.
In nato se je znašla v njegovem objemu, deset centimetrov nad tlemi. Fizično. V glavi je v sekundi odfrčala nekam na relacijo med luno in mars. Zakopala je nos v njegov vrat in vdihnila njegov vonj, kot bi se ga želela nadihati za vse tiste trenutke, ko ga ne bo blizu. Vdihnila ga je globoko, pohlepno in ga v mislih hranila zase. Za kasneje. In, ko jo je končno spustil na tla, se je še vedno oklepala njegovih rok. Kot, da ne verjame čisto, da je resničen in da bo v trenutku, ko ga ne bo čutila fizično, izpuhtel nazaj v njene sanje.
Zaklenila je pogled z njegovimi očmi v barvi kave z mlekom in ščepcem nočnega nemira. Klesala je njegove poteze in risala njegov nasmeh v spomin. Srce ji je divjalo, kot tornado in pod blazinicami prstov jo je žgalo vsakič, ko se ga je dotaknila. In vsakič, ko se jo je dotaknil, se ji je zdelo, da bo na njeni koži ostala ožgana izdajalska sled njegovega dotika.
Njegove roke so jo še vedno držale, kot bi bila iz najfinejšega porcelana. V tistem trenutku se je svet skrčil na njiju, na njun dih, ki se je prepletal v ritmu njenih pospešenih utripov. Slišala je oddaljene glasove, smeh, korake, zvoke razbite v oddaljeni šum, kot da so nekje v drugi dimenziji. Tu sta bila le ona in on. Dih, srčni utrip, in misel: “Je res tukaj? Je res on?” In on je s pogledom, globoko v njenem ponavaljal:”Tako zelo si lepa.”
Ni mogla verjeti, da je tam. V tistem objemu, ki ga je čakala toliko časa. Ni govorila. Ne še. Bala se je, da bo beseda predrla tisto čarobno membrano, ki je zdaj visela med njima in svetom. Njegov nasmeh je bil odgovor. Tisti nasmeh, ki je znal raztopiti še najbolj trdovratne dvome. Zdelo se ji je, da ga vidi prvič. Prsti so ji nehote zdrsnili čez rob njegovega ovratnika, kjer je koža še dišala po njem, po dimu in zdaj tudi že malo po njej, po njenem pogrešanju. V njegovih očeh je našla tisto, kar je iskala – toplino, mir, obljubo.
Njen pogled je bil izdajalsko sramežljiv in hkrati radoveden. Če bi želela v tistem trenutku opisati, kaj čuti, bi ji po prvem stavku zmanjkalo besed, ker jo je njegov objel tako prevzel, da se je izgubila v času in prostoru. Izgubila se je v svoji glavi. Njeno srce je plesalo neko svojo različico flamenka, vsak korak je prehiteval naslednjega. V prsih ni bilo prostora. V telesu ni bilo več miru.
Zasmejala se je, tiho, skoraj sramežljivo, in ga potegnila za roko. »Pojdiva ven,« je rekla. »Pojdiva tja, kjer bova lahko dihala, brez vseh teh ljudi, brez vseh pogledov.«
Stopila sta v noč, kjer je zrak dišal po poletju in obljubah. Njegova dlan je bila trdna, varna, a hkrati polna nemira. Vsak korak je bil kot nov začetek, vsaka sekunda kot večnost. Med luno in Marsom, med dvema srcema, ki sta si dovolila, da se dotakneta – čeprav samo za nekaj trenutkov.
Vsak njegov gib je bil zanjo nova točka v atlasu spomina. Vsaka sekunda – kaplja, ki je polnila notranji rezervoar “premalo skupnega časa”.
In, ko je odhajal, mu je zavita v njegov objem šepnila: »Pogrešala te bom! Pogrešam te že v tem trenutku, ko še nisi odšel, ker vem, da odhajaš«
»Pisal ti bom,« je obljubil. Z očmi, z dotikom, z rahlo zgrešenim poljubom, ki je obstal nekje med ustnicami in licem. Kot nedokončan stavek.
Ona pa… S prsti si je zdrsnila čez vdolbino na ključnici, kjer so pristale njegove ustnice med tistim prvim objemom, ko se je celo vesolje za nekaj trenutek nehalo širiti. In ko je odšel, je stala izgubljena v vesolju, v svetu, ki je nenadoma postal tako zelo prazen in pogled ji je zataval tja. Na mesto, kjer jo je objel. Tja, kjer se je vse začelo, in kjer vesolje še vedno diha zanju.
Med Luno in Marsom.
0 comments