Zbudila se je pred budilko. Spet. Tista čudna ura med nočjo in jutrom, ko se zdi, da se svet še ni odločil, ali bo živel ali odnehal. Tišina jo je ovila kot prevelik plašč, hladen in neudoben. S stropa so visele sence včerajšnjih misli, nekatere še vsa razcapane, druge pa preveč ostre, da bi jih lahko ignorirala.
Usedla se je na rob postelje. Utrujena od življenja. “Kmalu bo jutri in jutri bo sonce,” je pomislila. “Ampak danes… danes je tišina.“ Pogled ji je odtaval na premočena oblačila, ki so od sinoči, ko jo je ujela nevihta, visela na hladnih radiatorjih. Spomin na večer, ko je pobegnila stran. Stran od njegove bližine. Njegovega glasu, ki je hladno ponavljal: “Oprosti, ampak res ne zmorem več. Oprosti. Nisi ti kriva.” Dež je spiral solze. Skrival solze, medtem, ko jo je hkrati bičal. Jo kaznoval, da ni odšla že takrat, ko je prvič zaslutila, da se jo njegovi prsti dotikajo drugače.
V kuhinji si je pripravila kavo, črno in grenko, kot tisti večer, ki jo je še vedno držal za roko. Odprla je okno in vdihnila vonj mokre ulice, ki se ji je ujel v nosnice.
“Avrai bisogno di qualcosa da dire,” je ponovila verz iz pesmi Fabrizia Mora. Ampak ni bilo besed. Le nekaj misli, ki jih je že večkrat obrnila v sebi: “To bo minilo. Še vedno si tu. Dihaj.”
Oblekla je obleko, ki je še vedno dišala njem. Na obraz je nanesla nekaj pudra, ne da bi se pogledala v ogledalo. Ne zato, da bi bila lepa. Le, da bi bila druga. Da bi skrila neprespano noč. Da bi vsaj za trenutek življenje izgledalo več od tega, kar je postalo zaradi nekaj besed.
Oblekla je obleko, ki je še vedno dišala njem. Na obraz je nanesla nekaj pudra, ne da bi se pogledala v ogledalo. Ne zato, da bi bila lepa. Le, da bi bila druga. Da bi skrila neprespano noč. Da bi vsaj za trenutek življenje izgledalo več od tega, kar je postalo zaradi nekaj besed.
Zaklenila je vrata za seboj z občutkom, da na svojih ramenih nosi svet. Klanec, ki ga ni zmogla prehoditi.
Dan je minil. Nekaj sestankov, nekaj nasmehov, ki so se čutili kot vaje v igri preživetja. Nekaj kratkih, rahlo okornih pogovorov, v katerih je igrala različico sebe, ki ji je nekoč verjela.
Zvečer je ostala doma. Slečena, utrujena, gola v tišini. Gola pred seboj in zavedanjem, da je tu v tej praznini sama.
Pogledala je skozi okno. Nebo je bilo težko, kot da bi tudi oblaki nosili spomine. In vseeno… nekje globoko v njej se je prižgalo drobni “morda”.
Morda bo jutri lažje. Morda bo jutri spet ljubila. Morda bo nekdo spet hotel izvedeti, kako pije čaj, takrat ko jo boli. Morda bo spet pela. Morda bo nekdo začutil, da njen glas ni samo glas, ampak krik in nežnost in bolečina v enem.
“Daj no, jutri bo prišlo sonce,” si je rekla, kot molitev.
Tudi če danes še dežuje. Tudi če znotraj še vedno dežuje.
Zaprla je oči. In sanjala sonce.
0 comments