In tu sem… Mešanih občutkov, medtem, ko na konici jezika še vedno ostaja okus po soli in poletnih počitnicah. Tu sem z rahlim nemirom, za katerega krivdo skušam prišiti mlaju in pomanjkanju spanja. Nekje v meni se nabira čuden nemir, ki mu v resnici, če sem popolnoma iskrena, ne poznam čisto pravega razloga. Je krivo nekaj kar sem izgovorila ali napisala. Je krivo nekaj, česar morda nisem izrekla ali napisala. Je kriva nenadna prizemljitev v službi ali dejstvo, da je spet poletje drvelo mimo, kot dih. In sem spet izpustila večino poletnih večerov v mestu.
Tu sem… V svojih mislih. V svojih analizah vsakega trenutka, ki se mi je zdel vreden zapisa v spomin. Tu sem… V nekih otožnih blodnjah izgubljenke. Tu sem besna sama nase, ker venomer ponavljam iste napake, ki me zlepa ne izučijo. Tu sem. Razočarana nad perfekcionistko v meni, ki je znova komplicirala, iskala vzorce, postavljala zidove okrog sebe in ne dovolila, da trenutki preprosto vzplamtijo, zagorijo in izdihnejo. 
In tu sem… Veselim se vsega, kar prihaja. Gneče, ko bom spet na sekunde planirala svoj urnik. Veselim se nove sezone fotografiranje. Novih dogodivščin na radiu. Veselim se vsega, kar prihaja, hkrati pa pogrešam vse, kar je odhitelo mimo.
Tu sem… Vidiš… Z malce otožnim pogledom sanjarim o poletnih nočeh, kakofoniji množice, zvenu kozarcev in glasbe iz ulice. Sanjarim o luni nad gradom in ribah globoko pod morsko gladino. O vonju prepečenih skal in sparjenih borovcev. O škržatih in čričkih. O smehih in neumnih debatah. In o zvezdnih utrinkih, ki so odnesli s seboj kup želja. Vidiš… Tu sem… Malce zmedena z občutkom, da sem pri svojih letih komaj zares začela živeti in da je bilo vse prej samo sen.
Darja,moja najboljša znanka.Življenje je tako,da je tako ali drugače vse povezano z minevanjem.Z dnem,ko se rodimo hitijo trenutki mimo in ko se tega zavemo poizkusimo potegniti ročno zavoro a seveda zaman.Vsaj moja izkušnja je čeprav je sekunda enaka sekundi že tisočletja,da čas z leti beži vse hitreje in zato si moraš praznik narediti iz majhnih vsakdanjih stvari in uživati v vsakem trenutku pa čeprav je ponedeljek in še zjutraj.Poznam veliko ljudi,ki nestrpno čakajo velik dogodek nekje v prihodnosti adneve do tam prespijo oz jih ignorirajo čas pa polzi kot v peščeni uri.Ali pa pripombe,da se mora človek obnašat letom primerno.Naj mi to kdo razloži.Mi je znanka lani pripomnila,da sem prestar za koncert Bajage.Torej živeti moraš tukaj in zdaj početi stvari,ki te veselijo in ljudem,če jim ne moreš pomagati tudi spotikati ni treba.No tolk bi mel za pripomnit.
[…] In tu sem… […]