Čuden veter piha zunaj. Tak, ki ziblje semaforje in z dreves otepa prvo porumenelo listje. Tak, ki čebelico Majo priganja spat in poje uspavanko metuljem z od življenja polomljenimi krili. Tak čuden veter, ki diši malce po minljivosti in veliko po odhajanju. Veter, ki prinaša vonj po spominih. Oktober je kriv za melanholijo. In krvava luna morda… Nekdo mora biti. Na nekoga smem kričati, da je kriv za čuden občutek v prsih. Jesen pač taka je. Čudovita, a otožna. Kot dama, ki ve,da ji iz prsi izteka življenje in se za slovo odpravi na ples v najlepši opravi. V najbolj bleščečih in pisanih oblačilih. Taka je jesen. Polna spominov in obžalovanja. Obžalovanja, da ni bilo več rojstnih dni. Da ni bilo več – preprosto zgolj – dni. Obžalovanja, da ni bilo še več objemov in besed… Več zaupanja. In potem je konec. Zgodi se tema. Rojstni dnevi in praznovanja ostanejo spomin. Žgoč, kot konica razbeljenega kopja, si mislim. Smrt je bolečina živih, pravijo. Mrtvi odidejo. Živi smo tisti, ki skušamo zakrpati luknjo v srcu. In z leti, ki minevajo, je vse več lukenj. Vse več imen v imeniku, ki nimajo več naslovnika. In fotografij, ki izgubljajo živost in se spreminjajo v […] Read More
Pride tak dan. Melanholičen in z vonjem po jeseni. Dan, ki zveni, kot Joni Mitchel v svoji Both sides now. Morda je kriv september, ki prihaja. Ali pa prepolna glava ljudi in dogodkov. Prepolna vsega tistega, kar skozi dneve in ure tako uspešno pometemo nekam v pozabo. Dobro pometam, verjemi. Ko nekdo odide, si govorim, da sem pragmatična. Da je življenje pač tako. In da ljudje pridejo in odidejo. In da jih nihče ne more na silo držati blizu. Z leti ljudje okamenimo. Postanemo spomeniki svojemu življenju. In potem nekdo, nekega dne, reče: “V tebi ni pa nič romantike, kaj ne?” Ah, ko bi vedel, koliko jo je… bilo nekoč. Ko sem še verjela, da so ljudje v svojem bistvu pravzaprav dobri. Potem pa… Z vsakim letom in z vsakim desetljetjem manj. In nekega dne se zaveš, da ždiš v svojem temnem gozdu, zvit v klopčič se delaš neopaznega. Vidiš, zato ljubim temo. Ker v temi ni obsojajočih pogledov. Ni šepetanj in obsojanj. Ni pogledov, ki vrtajo v dušo in iščejo napake na drugih, medtem ko svojih ne priznajo. Ni popolnih teles na bleščečih naslovnicah. Tema je varna in topla. Glej… Pusti.. Pride pač tak dan. Melanholičen in siv, kljub vročini […] Read More
Ta zapis je moj globok poklon gospodu, ki je toliko let zapeljeval množice. Bil je tako blizu poslušalcu, a hkrati tako odmaknjenem od sveta, da je deloval skoraj nezemeljsko s svojo skrivnostno pojavnostjo. Kot da bi za elegantno obleko, pod temnim klobukom skrival vse temne skrivnosti svojega srca Moj poklon gospodu, ki je s svojimi koncerti ustvarjal vzdušje mešanih občutkov. Nekaj veličastnega in nadčloveškega, da si se v nekem trenutku zbal za usodo svoje duše, saj se je zdelo, da te z vsakim stihom vleče globlje. V nek kult posvečen poetu Leonardu Cohenu. In si nihal med vprašanjem, če gre v njegovih verzih za molitev bogu ali hudiču. Njegovi koncerti so bili tako intimni, da si se bal globoko vdihniti, ker se je zdelo, da bo vsak nepotreben šum prekinil organsko povezanost vseh prisotnih. Tako intimni, da te je v nekem trenutku oblival sram, ker si se počutil, da te je nekdo ravnokar zalotil, kako se ljubiš z njegovimi besedami, razgaljen do bistva, v posvečenem templju. Njegov glas, prepleten z leti prepovedanih strasti, hedonizma, se je toplo zlival po telesu, kot kozarec rdečega vina popitega v intimi poletne noči. Medtem, ko veter kodra zavese sobe obsijane samo s sojem sveč. In, ko je opisoval, skoraj […] Read More
2 comments