Ne želim se posloviti od poletja. Ker sva midva del njega. Dva metulja, ki sta dolgo spala zabubljena in čakala, da ju prvi sončni žarki pomladi ogrejejo in prebudijo. Poletje nama je ponudilo nebo, v katerem sva razprla krila. A tudi metulji morajo odleteti, ko sonce pojenja in veter nosi vonjave odhajajočih dni. Tudi metulji vedo, da pride trenutek, ko jih krila ne morejo več nositi, ko jih veter zavihti na pot, iz katere ni vrnitve. Še preden se zaveš, začne svetloba bledeti, dnevi se krajšajo in zrak diši po slovesu. Ampak jaz hočem, da naju ta nevidni ples vetra, svetlobe in spominov zaklene v svoj vrtinec in še malce zadrži. Da bi tudi midva ostala ujeta v njegovem »še malo« za vedno, četudi z raztrganimi, ranjenimi krili, ki ne morejo več leteti. Da se spomini vžgejo se vame kot brazgotine, da jih čas ne more izbrisati, ne more raztrgati, ne more ukrasti. Vem, da ne bova nikoli več ujela tistih večerov, ko sva gorela od vročine, ko naju je omama dvigovala nad zemljo in ko je smeh razbijal nebo na koščke. Ne želim se posloviti od poletja, ker še ni bilo dovolj dolgih večerov na terasah, ko je […] Read More
V ponedeljek se je odločila. Ker ponedeljki so dobri za začetke. Za začetek diete, za začetek pisanja dnevnika. In tudi za začetek, ko se ne bo več trudila. Odločila se je zjutraj. Nekje med deveto in deseto. Ker se ji je zdelo, da je to dober čas. Potem, ko je spila svojo črno kavo brez sladkorja in pojedla zajtrk, se je pogledala v ogledalo in si rekla na glas: “Dovolj je!” Ne morem več hrepeneti po nekom, ki me noče. Nekom, ki sem mu samo mimobežen nekdo. Nekom, ki ima svoje življenje in se morda name niti spomni ne med enim in drugim opravkom. Ne morem več trpati svojih misli z njim. Dovolj je sanjarjenj. Hrepenenj. Upanj, da bo nekoč morda vendarle rekel: “Greva na kavo?” Ponedeljki so dobri za začetke. Za začetek diete, za začetek pisanja dnevnika. In tudi za začetek, ko se ne bo več trudila. Odločila se je zjutraj. Nekje med deveto in deseto. Ker se ji je zdelo, da je to dober čas. Potem, ko je spila svojo črno kavo brez sladkorja in pojedla zajtrk, se je pogledala v ogledalo in si rekla na glas: “Dovolj je!” Tiho v sebi je vedela, da bo njena odločitev […] Read More
Včasih se pogovarjam s teboj. V mislih ti pripovedujem o vsem, kar čutim. O tem, kako znova vonjam bezeg in se tiho veselim poletja. O tem, kako se bojim 21. junija, ko bo dan začel ugašati in bodo vse daljši večeri – čisto počasi – začeli napovedovati zimo. Govorim ti tudi o tem, da še vedno ljubim poletne nevihte in da je grmenje najlepša glasba, ki jo poznam. In kako včasih globoko v noč opazujem strele, ki parajo nebo. Ker me opominjajo, da sem le droben prah v neskončnem vesolju, ki ga je nekoč napolnjeval tvoj smeh. Govorim ti o tem, kako bi poleti, ko veter prinaša vonj po poletni nevihti, legla na tla in opazovala črne gradove iz oblakov, kot takrat, ko sem bila otrok in sem na dvorišču ležala na tleh in čakala na debele kaplje, ki znajo biti tako težke in grobe, da udarijo kot klofute. Tega ne storim, ker saj veš, ljudje ne marajo drugačnih. Prehitro nas označijo za čudne, kot bi hoteli izbrisati otroško domišljijo. V mislih slišim svoj glas, ki ti govori, da si želim, da bi z menoj poslušal Beethovnovo Pastoralno simfonijo, ker ne vem, če je bilo kdaj napisano kaj lepšega od […] Read More
Srečala sta se v poltemi, pod medlimi lučmi, ujeta v množico neznancev. Dva tujca, ki to v resnici nista bila. Ona je o njem vedela več, kot bi si upala priznati; zanj pa je bila zgolj motnja v času. Tujka. Nekaj v njegovi drži, v tisti tišini, ki je polnila prostor okoli njega, jo je neustavljivo pritegnilo. Brez pravega razloga, skoraj nagonsko, je pristopila in se predstavila. Njegov odziv je bil zadržan – le stisk roke, tiho izrečeno ime, pogled, ki je zdrsnil mimo nje kot senca. Dnevi so se razlivali v tedne, tedni v mesece. Ob redkih srečanjih sta si izmenjala le bežen pozdrav, si prikimala v rahli zadregi, ki ni povedala prav veliko. V njem je bilo nekaj, kar jo je hkrati vabilo in odbijalo – ni je strašil z besedami, temveč z molkom, ki je bil težak kot kamen. Vedno je bil nekje drugje, v mislih oddaljen, nedosegljiv, nedostopen. Nekega večera, povsem nepričakovano, sta se spet znašla skupaj – na istem mestu kot prvič. Tudi tokrat sta si le na hitro pokimala, kot da bi potrjevala neko tiho zavezništvo. Še vedno ni poznala barve njegovih oči, še vedno ni slišala njegovega smeha. A takratv, v nekem mimobežnem trenutku, sta […] Read More
V trenutkih, ko se negotovost prikrade v moje misli in se počutim, kot da nisem dovolj, sežem po svojem zvestem spremljevalcu – fotoaparatu. Ta majhna črna škatla je postala moja rešilna bilka, moj most do sveta, ki ga včasih ne znam videti s prostimi očmi. Skozi iskalo se svet spremeni. Nenadoma opazim drobne podrobnosti, ki so mi prej ušle – kapljico rose na listu, ki lovi jutranje sonce, razpoko v pločniku, iz katere poganja trmast regrat, odsev neba v luži. Fotoaparat me uči gledati drugače, videti lepoto tam, kjer je prej nisem opazila. Z vsakim pritiskom na sprožilec se učim. Učim se potrpežljivosti, ko čakam na pravi trenutek. Učim se vztrajnosti, ko poskušam ujeti popolno svetlobo. Učim se sprejemanja, ko stvari ne gredo po načrtu. In predvsem se učim, da je vsak pogled, vsak trenutek vreden pozornosti. Majhne podrobnosti so postale del mojega vsakdana. Zdaj vidim igro svetlobe in sence na steni, geometrijske vzorce v arhitekturi, skrite zgodbe v obrazih mimoidočih. Moj um nenehno komponira kadre, išče zanimive kote, razmišlja o tem, kako bi lahko ujel bistvo trenutka. Fotografija mi daje občutek smisla in pripadnosti. Ko gledam skozi objektiv, sem del nečesa večjega od sebe. Sem pripovedovalka zgodb, lovka trenutkov, […] Read More
Nekateri moški si še vedno jemljejo pravico, da kvantajo in duhovičijo o ženskah. Morda je pa moja šola naučiti se takim ljudem reči preprosto: »Odjebi!« Read More
Si že kdaj razmišljala o tem kako se postarati in hkrati ne postati zares stara? Nekega dne se pogledaš v ogledalo in se ti zalesketa nekaj sivega v laseh. In ko si nanašaš ličila, se čopič zatakne v gubico, ki je prej ni bilo. Opažati začneš spremembe, ki jih prej nisi, ker si bila preveč zaposlena, da bi jih opazila. Ženske smo, kar se tega tiče veliko bolj na udaru. On namreč s sivimi prameni postane žlahten. Žrebec. Šarmanten. Ženska pa le zanemarjena. Leta tečejo in vse se ukvarjamo s partnerji, kariero, življenjem, otroki. Skozi čas se spreminja tudi telo. Življenje zahteva svoj davek. Sklepi niso več tako prožni in elastični. Tista čokolada, ki si jo lahko nekoč med branjem svoje najljubše knjige pojedla sama, brez slabe vesti, ne da bi se ti kje poznalo, se je nenadoma začela obešati na boke in trebuh. Draga moja, izgovor “za svoja leta sem super” je žal malo zastarel. Proti gubam, vsaj po naravni poti, ne moreš veliko storiti. Zato jih nosi ponosno, ker ne nazadnje so zemljevid tvoje duše. Pragozd tvojih čustev in življenjskih bitk. Tvoja dejanska starost pa je v resnici stvar nastavitev v glavi. Ko pozabiš biti otrok v srcu, […] Read More
Ljudje takšni smo. Ne pomislimo, da ima vsaka zgodba ozadje in da ima vsak človek preteklost. Pogledujemo izpod čela in si mislimo svoje. Zgražamo se nad tem, kako se nekdo oblači. Nad tem, ker se nekdo na ves glas smeji. Read More
Moji idoli odhajajo. Počasi. Potiho. Sem mar zato stara, če tu sedim s kozarcem vina in v slušalkah s tistimi večnimi melodijami, ki spominjajo na poletne večere, ko smo se še brezskrbno zibali globoko v noč. Še vedno čutim z energijo nabiti zrak, ki je drhtel nad gnečo pregretih teles in se odbijal med zidobi Križank in se odbil proti oblakom in se razlil po mestu. Med ulice, do oken, ki so se se na stežaj odprta borila proti poletni vročini. Od asfalta mesta je puhtel vroč zrak, ki se je zažiral vanj ves dan. Pomešan z vonji. Bil je človek, ki je s koncerta odšel zadnji. Vsaj tako se je šalil. Ko so se kazalci že obrnili čez čarovniško uro, je ponavadi rekel, da naj se počasi odpravimo domov, ker ne zgleda, da gre on prvi. Njegovih pesmi ni zgolj za en večer… Njegovih pesmi je za večnos… Besed, ki so tako močne, da se človeku zapišejo v vsako molekulo. V vsak košček telesa. Če le dovoliš, da ti pride blizu, začutiš vso bolečino, strast, ljubezen… vso paleto občutij, ki jih premore vesolje. Malo je takih. Malo je poetov, ki znajo z malo besedami povedati vse. Kot sem nekoč […] Read More
Zanje morje ni zgolj oddih, kopanje in plaža. Zanje je morje pobeg pred zlorabami, udarci in revščino. Morje zanje predstavlja življenje, kakršno pripada vsakemu bitju na tem svetu. Življenje, ki ti postreže z normalno posteljo, večerjo in zajtrkom in nekom, ki te bo stisnil v objem, ko si potolčeš koleno med igro, in ne z udarcem. Read More
Kolumna objavljenja v reviji GRAZIA, novembra 2018 Sedel je zraven mene na klopco avtobusne postaje. V ponošenih starih cunjah z vonjem po postanem. Dekle, ki je sedelo na drugi strani je po nekaj sekundah odšlo na avtobus številka dve. Ali pa se mi je tako samo zazdelo in se je le umaknila v svoj svet. “Mi zameriš, če sedim poleg tebe? “Veš, ljudje me včasih niti ne opazijo,” je nadaljeval. Ljudje ne marajo, da zraven njih sedi kup postanih cunj in odhajajo, pretvarjajoč se, da je ravno pripeljal njihov avtobus. Nato je z nasmehom dvignil polivinilasto vrečko polno oblačil, ki so že videla boljše čase: “Poglej, koliko novih stvari imam. Danes sem jih dobil.” Read More
o polno vseh občutkov in ljudi. Tako polno doživetij, da sem se včasih počutila, kot da sem imuna. Kot, da mi je plaz doživetij ohromil vsa čutila. Pa vendar, ko umirim misli in pustim, da tečejo s svojim tokom, slišim mehurčke. Tišino in mehurčke. Read More
0 comments