Züritag

Bierhalle Wolf… Pivnica na obrežju reke Limmat. Čisto tipična temačna pivnica v kateri zadnjih več kot 100 let ni utihnila glasba. Dvakrat dnevno. Najprej popoldne ob štirih, niti minuto prej ali kasneje, in nato še ob pol devetih zvečer. Ponašajo se s svojo stoletno tradicijo. Na trenutke se zdi, da je tudi publika ista zadnjih sto let. Nekateri v resnici tako tudi izgledajo. Le vsako leto jih je manj. Vsako leto kakšen »odpade«. Pod stropom visijo ogromni pivski vrčki, da ne bi kdo slučajno podvomil v kakšnem ambientu sedi. Mize so take, kot da tam stojijo najmanj pol stoletja, če ne več. Stare lesene mize s kovinskimi stojali še vedno prenašajo težo ljudi, ki na njih plešejo in se zabavajo pozno v noč. Na lesenih opaženih stenah se poznajo leta. Prepojene so s cigaretnim dimom in vonjem po pivu. Le nekaj reklam za pivo in nekaj velikih ogledal še razbija enoličnost rjavih sten.

Obiskovalci so kot šahovske figure. Vsako leto, vsak dan, ob isti uri pridejo in sedejo za isto mizo, kot že leta poprej, naročijo svoj vrč piva in poslušajo vsak teden drug bend, ki pa pravzaprav skoraj vsak dan igra isto glasbo, po možnosti zafuša na istem mestu. Le kvaliteta glasbe dnevno pada in barva glasu se proti koncu tedna od utrujenosti spremninja. Sem in tja se znajde v pivnici kaka zablodela skupina američanov, angležev, ircev, ki spijejo na galone piva… Skratka tujcev, ki se jim zdi grozno »šik«, da so se znašli v pravi pivnici, kjer bend okorno igra »oberkrajn« in stare nemške »šlagerje«. Človek ima v resnici občutek, da se je znašel v nekem drugem času, v nekem drugem stoletju. Le pogled na ulico pove, da se svet vrti naprej, čeprav se je pivnica Wolf ustavila tam nekje v začetku prejšnjega stoletja. Celo mlečno steklo na velikih oknih, ki gledajo na ulico, rahlo preprečuje pogled radovednežem v to od sveta odmaknjeno zavetje.

Po ulici brzijo belo-modri tramvaji z napisi, da bo naslednji mesec v mestu Eminem, da ima »ta-in-ta« veletrgovina ekstra ugodno razprodajo in da je neki švicarski mobilni operater res najboljša izbira za vas. Mimo hitijo ljudje različnih ras in različnih barv. Gospodič s pletenim cilindrom, ki je visok skoraj za polovico njega, malce sklonjen naprej, da mu ga ne odpihne veter, hiti v  drugo smer. Avtomobili vseh barv in znamk trobijo mimo in vsake toliko švigne mimo reševalno vozilo s svojim presunljivim zvokom.

Reka Limmat je pa zgodba zase… Pravo nasprotje vrvežu ob njej. Lenobno si utira pot med utrjenimi bregovi. Turistične ladje obljubljajo ogled mesta, vožnjo po jezeru in cocktail, med njimi pa mirno drsijo labodi, kot da se jih ves ta vrvež sploh ne dotakne. Reka se v soncu zlato leskeče in odbija sončne žarke v temačno pivnico, da človek vsaj ve, da je zunaj dan. Ampak ko reka postane žalostna in siva in ko se zamajejo drevesa na ulici, takrat je jasno, da bo v nekaj trenutkih ulica postala mokra, da se bodo ljudje, ki v tem trenutku še s pokoncno glavo štejejo korake po ulici, kar naenkrat sklonili in se s pisanimi dežniki borili proti vetru in dežju.

Šahovske figure pa točno ob štirih že sedijo na svoji običajni strateški poziciji. Za okroglo mizo, čisto na začetku, se običajno znajde nekaj gospodov, ki so menda najbolj cenjeni gostje in verjetno v zelo dobrih odnosih s šefi. Ta miza je namrec namenjena samo »eminentnim« gostom. Na njej ves cas stoji napis »reservé«. Sivolasi gospodje si narocijo pivo in prižgejo svoje cigarilose, nato se v ritmu valčka ali polke pozibavajo naslednji dve uri. Eden izmed teh sivolasih in sivobradih eminenc, z majhnimi okroglimi očali, letos hodi v majici na kateri je natisnjena naša slika.

Bruno je majhen smešen možic z očali, katerih stekla se prav z lahkoto primerjajo z dnom pivskega vrčka, ki ga je pravkar izpraznil. Bruno je srečen, če mu kdo pokima in ga pozdravi. Samo vsake toliko se nagne izza svojega vogala in odobravajoče pokima, ko mu je kakšna pesem še posebej všeč. Bruno ne sedi za mizo. Stoji zraven šanka, na katerega nasloni svoje roke in izza katerega ravno toliko da vidi.

Martin je stalni gost pivnice že leta. S svojim gromozanskim nosom, ki spominja na velik krompir, je eden tistih, ki jih človeka ne pozabi zlepa. Karikatura Rowana Atkinsona. Vedno, ko stopi v prostor, se najprej rokuje z vsemi, seveda obvezno s člani benda in sede vedno na isti stol blizu odra, da lahko s svojim gromkim glasom vsake toliko iztrži kakno glasbeno željo. Ko mu je kaj še posebej všec začne na vso mož v ritmu udarjati po masivni mizi. In na koncu pesmi se sprašujem, kdo je od hrupa bolj gluh… On ali vsi ostali. Ce mu kaj ni všeč skloni glavo, nekajkrat kot volk zatuli proti stropu in počaka, da zadeva mine. V pivnici se počuti že tako domače, da ob uri, ko zaklepajo pomaga osebju pospraviti.

Mark je suhljat »skoraj-petindvajset-letnik, ki mi je v ponedeljek, ko je prvič prišel ponosno povedal, da bo v četrtek cez dva tedna napolnil petindvajset let. Ves čas se smeji in njegov nasmeh se raztegne čez cel obraz. Ko zvečer odhaja med zadnjimi, ko bend že zaključi, se rokuje za lahko noč z vsemi, nato pa še enkrat, če je slucajno v prvem krogu koga izmed petih izpustil. Obenem se opraviči, da že gre, ampak da mora zjutraj že ob šestih na delo.

Von Karajan… Tako se je poimenoval majhen, suhljat možic, ki spominja na našega Kosobrina. Primaha s svojo pisano palico. Postavi se naravnost pred oder in dirigira. Maha, kot bi mu šlo za življenje. Pokaže kitaristu, da je pretih, klaviaturistu, da naj pospeši in se od časa do časa boleče nakremži, ko se mu zdi, da zadeva ne zveni v skladu z njegovimi pričakovanji. In vsake toliko jezno požuga nama z Mojco, ko si kaj zašepetava. Saj res… Kdo je pa še videl orkester, ki klepeta med igranjem. Nezaslišano!!

Gospod z nakupovalnim cekarjem najprej svoj veliki cekar ljubeče odloži na stol zraven sebe, kot bi tja posadil svojo ljubico, si naroči pivo, prižge cigaret, nagle glavo nazaj, zapre oči in…uživa.

Samo mizo stran sede Dolores.  Ogromna gmota, ki se zlije v svoj stol za masivno mizo, da samo glava, ki štrli iz tiste gmote nakazuje, da je tam živ človek. Včasih sedi v pivnici osem in več ur in kadi nek smrdljiv srobot. Kdo bi vedel kaj… Dim njenih smrdljivih cigaret naredi okrog nje zaveso v katero se skrije. Po kosilu si privošči še veliko porcijo prest, gromozanske sadne kupe, rogljičke, sladice in vse poplakne z velikimi kolicinami piva.

Za peto mizo z leve sede suhljata sivolasa ženicka s trajno. Oblecena je v majico z leopardjim vzorcem in rjavo krilo. Gospa je imela svoje čase lastno plesno šolo. Na rokah se ji blešci ducat prstanov, okrog vratu cel kup verižic. Potujoča zlatarna sem jo poimenovala ali pa »kabaret plesalka«. Medtem ko njen prav tako suh in sivolas spremljevalec sedi nasproti nje in hipnotizira svoj kozarec piva, se ona smeji. Najprej plešejo samo njene roke… Zvija jih v zrak in zdi se da imajo njene z zlatom okičene dlani čisto svojo pamet… Kot da niso del nje se zvijajo proti stropu.  Njen mož še kar nemo strmi v svoje pivo, kot vedeževalka v kristalno kroglo. Nato »plesalka« vstane in začne plesati. Sama sebi je dovolj. Ne potrebuje soplesalca. Vrtinci svoje krilo kot peruti, da pokaže svoja koščena kolena. Živahno poskakuje… Nato prime prvega gospoda pri sosednji mizi, da bi ga zvlekla na plesišce, vendar odkima. Obraz njenega moža najprej prešine skriven nasmešek, iskrica v očeh za trenutek zasveti in končno dvigne od let skrivenčene roke in zaploska… Ne njej… Ampak gospodu, ki jo je zavrnil. In končno jo nekdo prime za roke in zavrti po ravih kockastih tleh. Obraz ji zažari. Kot bi jo postavil nekaj desetletij nazaj, ko je bila še mlada in ko se čas še ni zarisal v gube njenega obraza. Ko se je kot vrtavka sukala po plesišču, da so se pogledi lepili nanjo. In ko ji za konec pritisne še poljub na uvelo bledo lice, je srečna. Znova se pocuti mlada in lepa… Njen dan je popoln.

In tako je minil še en dan v pivnici.