Deževalo je tisti dan. Nalivalo. Kot bi še nebo jokalo. Kot bi še mrak in noč hotela postati bolj temna od teme. Temen petek je bil za glasbo. Na kolenih mi je ležala debela biografija Leonarda Cohena. Z njegovo značilno ponižno pozo na prvi strani. Nikoli ni prišla na vrsto, da jo preberem. In po svoje me je strah odpreti prvo stran. Strah me je, da mi bodo solze znova zalile oči. O Leonardu je težko pisati nepristransko. Tisti, ki je bil vsaj na enem od njegovih koncertov ve. Si med tisočimi dušami. Pa vendar sam. Čutiš ga… Dovoliš mu, da te odpelje med svoje grešne stihe. Dvorana postane njegova spalnica. In ravno toliko pusti odprte zavese, da se skozi špranjo med zavesami zlije nekaj svetlobe. S svojim bogatim glasom, ki je kot rdeče vino, s svojimi stihi, s svojo glasbo, se ljubi s tebom. Perverzno in brez zadržkov. Leonard pooseblja vse tisto, česar si ne upaš priznati na glas. Tak je. Brutalno iskren. Zapelje te v svoj svet. Zardevaš ob njegovih stihih, ker je razkril točno tisto skrito fantazijo, ki je ne bi nikomur priznal. Zardevaš, ker je segel s svojimi besedami v tvojo dušo in potegnil iz nje vse, kar skrivaš pred svetom. Časti vse božje in te hkrati zapelje v najbolj temen greh.
Leonard, se opravičujem, da ga naslavljam samo z imenom, ampak s svojim glasom vzbuja tako spoštovanje in intimo, je eden tistih, ki te zasužnji s svojo karizmo in magnetizmom. Ponižen in hkrati vzvišen. Tako daleč, pa vendar ti v vsakem trenutku šepeta na uho. Tu je, ko potrebuješ njegove besede, ko sam ne znaš izreči tistega, kar čutiš. Temačen, pa vendar poln energije. Pričara ti svoje sanje in svoje muze in nenadoma verjameš, da je svet lepši.
Leonard Cohen
Če si sposodim nekaj besed z njegove zadnje plošče: “Pripravljen sem, Gospod. Vstajam od mize, zapuščam to igro.” In tako je storil. Spustil se je kolena, kot na vseh njegovih koncertih. Spoštljivo in ponižno nam je v naročje položil svojo zadnjo ploščo. Požiralcem njegove duše je podaril še zadnji košček svoje svetlobe in teme. Dvignil je klobuk v pozdrav in se odpravil v temo.
Dragi Leonard, nocoj si bom nalila kozarec rdečega, prižgala dišečo svečo, s stare plošče bom odpihnila prah in pustila, da igla zareže med brazde tvojih melodij. In naj se tisto prasketanje stare plošče zlije s tvojim raskavim glasom. Zaprla bom oči in se še enkrat hedonistično prepustila tvojim besedam. Zbogom, ljubimec…
[…] Čutim, da prihaja jesen. V otožnosti, ki se mi je naselila v srce, medtem ko gledam, kako mi po šipi avtomobila drsijo dežne kaplje in meglijo pogled na rdečo luč. Čutim jo na koži, kjer so dežne kapljice postale neprijazne in hladne in več ne hladijo vročih misli, ki so skozi poletje hrepenele po nevihtah. Čutim jo v tem, da sem iz predala privlekla odejo. In poznam jo. Prepoznam jo v vseh tesnobnih mislih in pogrešanjih. In v tem, da bi sedla v nek kot in malce zajokala. Pa vedar… Danes je tak dan. Morda je kriva polna luna. Morda preprosto preveč spominov. Spominov na vse objeme, druženja, večerne klepete, štetje utrinkov. Morda so krivi spomini na vse nasmehe in smehe pozno v noč, ki so odmevali preko valov. Morda je kriv tisti prvi ples globoko pod morsko gladino, ki me je sprva tako spravil iz tira, da sem ga skoraj pozabila. Ali pa je kriv strah, da bi padla nazaj v čisto povprečno sivino jeseni in bom spet za vse krivila oktober. Ker konec koncev… September ni nič kriv, da za njim prihaja mesec, ki je kriv za vse sivo in turobno. Za dežne kapljice, ki nemo visijo iz razmoženih dreves. Morda je pa preprosto kriva glasba narave, ki je malo izgubila svoj ritem in se prevesila v tihe šepete ulic, odmeve kapljic po turobno črnih dežnikih in osamljene korake počasnih ulic. Morda je pa res danes preprosto tak dan. Dan za zavijanje v spomine, medtem ko mi v slušalkah na dušo prede meni ljubi Leonard Cohen. […]
[…] http://darjin.net/2016/11/09/zbogom-ljubimec/ […]