“Vedno bom čakala na tvoj objem. In vedno te bo čakal moj objem. Ničesar ne moreš storiti tako narobe, da bi me lahko odgnal,” mu je rekla, ko je začutila, da jo potrebuje. Velikokrat je preprosto vedela, da potrebuje samo nekaj besed. Ne samo zaradi njega. Tudi zaradi sebe. Tudi ona je potrebovala samo to, da ji je rekel, da sta ok. Da ve, da misli nanj.
Tisti večer je bil drugačen. Zunaj je deževalo, kaplje so tiho bobnele po okenski polici. Stanovanje je bilo ovito v poltemo, le utripajoča svetloba televizije je risala sence po stenah. On je sedel na robu kavča, sključen, z dlanmi zakopanimi v lase. Njegov dih je bil težak, ramena povešena. Že več tednov je delal do poznih ur, včasih se je domov vračal, ko je ona že spala. Dan za dnem je nosil s seboj utrujenost, ki se je ni dalo prespati.
Ona ga je opazovala iz kuhinje, kjer je pripravljala čaj. Poznala je ta pogled – praznina v očeh, kot bi ga nekaj odnašalo proč. Včasih je mislila, da je jezna nanj, ker se umika, a z leti je razumela: ni je hotel obremenjevati. Njegova tišina je bila način, kako jo je varoval pred svojim nemirom.
Prinesla mu je skodelico in jo tiho postavila pred njega. Ničesar ni rekla. Usedla se je poleg in mu nežno položila dlan na hrbet. Čutila je, kako napet je, kot struna, ki bi vsak hip lahkopočila.
“Veš, ni treba, da si vedno močan,” je tiho rekla. “Lahko si tudi utrujen. Lahko si tudi tiho.”
On je še naprej gledal v prazno, potem pa je počasi spregovoril. “Včasih ne vem, kaj naj rečem. Toliko stvari je v meni. Toliko skrbi in dvomov. Samo… ne želim te obremenjevati s tem.”
Njene besede so bile mehke, a trdne: “Ne obremenjuješ me. Skupaj sva v tem. Če si ti utrujen, sem jaz tukaj zate. Če si tiho, bom tiho s tabo.”
Za trenutek je zaprl oči. Poskušal je zadržati solze, ki so se mu nabirale v kotičkih. Ni si želel pokazati šibkosti, a ob njej je bilo to lažje. Njena prisotnost je bila kot topla odeja, ki ga je počasi grela, čeprav je v sebi čutil ledeno praznino.
Spomnil se je vseh tistih večerov, ko je ona potrebovala njega. Ko je bila negotova, ko je dvomila vase, ko je iskala potrditev, da je dovolj. Takrat je znal biti močan zanjo, a zase ni znal prositi. Zdaj je razmišljal, zakaj je tako težko priznati, da tudi on potrebuje objem, nekaj besed, le to, da nekdo reče: “Vse bo v redu.”
Ona je to razumela, še preden je sam to sprejel. Njena potrpežljivost ga je včasih spravljala v zadrego, a hkrati mu je dajala občutek varnosti. Ni ga silila, ni ga spraševala, samo bila je tam. Včasih je to pomenilo več kot tisoč besed.
“Vedno te bo čakal moj objem. Ničesar ne moreš storiti tako narobe, da bi me lahko odgnal,” mu je ponovila, tokrat še tišje, skoraj šepetaje.
“Vedno te bo čakal moj objem. Ničesar ne moreš storiti tako narobe, da bi me lahko odgnal,” mu je ponovila, tokrat še tišje, skoraj šepetaje.
On je dvignil pogled, v njegovih očeh je bilo nekaj novega – mešanica utrujenosti in hvaležnosti. Počasi je segel po njeni roki in jo stisnil. “Hvala,” je rekel. “Ker si tukaj. Ker me razumeš, tudi ko sam sebe ne.”
Sedela sta skupaj, v tišini, ki ni bila več prazna, ampak polna topline. On je počasi začel dihati lažje, napetost v ramenih je popuščala. Vedel je, da bo zjutraj spet težko, da ga bodo skrbi spet čakale, a v tem trenutku je bilo dovolj, da je nekdo verjel vanj. Da je nekdo čakal na njegov objem – in da je on lahko vedno našel zavetje v njenem.
0 comments