Ni mu želela biti v breme. Ni ga želela obremenjevati s svojimi besedami, občutki brez pravih temeljev in s svojo zmedenostjo. Želela je biti le luna v njegovi orbiti – morda je bila to preskromna fraza, a v njej je našla svoj edini domet: obstajati nekje na robu, tako tiho in spodobno daleč, da je tam nekje, a preveč samoumevna, da bi pritegnila preveč njegovih pogledov.
Ničesar velikega ni zahtevala od življenja, še manj od ljubezni. Raje je ostala v senci, v izjemno varnem zavetju neizgovorjenega – če bi to pomenilo, da ujameta vsaj majhen drobec skupnega prostora. Drobtina njegove pozornosti je bila pogosto več kot presentljivo polno krožnik drugih odnosov. Med njima je bila molk, ki je dišal po milini – taki, ki jo prepoznaš le, če si dolgo zaprt v sobo in ti iz ust nikoli ne uide “ostani”.
Bile so to bitke, neme in utrujajoče: biti svoja, pokončna, samostojna, ponosna, nedotakljiva. A hkrati biti tudi tista, ki se zna stisniti ob šiv koga drugega; biti tiha, skoraj nevidna – siva miška, popolnoma naopazna. Obe polovici se v njej nikoli nista zavedli, katere je močnejša in neprestano sta se borili za prevlado. Ko je hotela biti hrabra, je postajala mehka. Ko se je umikala vase, je čutila, kako ji zmanjkuje sape za prve korake.
Dovolj ji je bilo, da je občasno nanjo padel žarek njegove svetlobe. Bil je kot lepa, nežna božična luč v mračnem stanovanju. Sama si je dopovedovala: ne išči ga. Dovolj je, da občasno ujameš pogled. Dovolj je, da posije kanček svetlobe, ki na tvojih licih pusti komaj zaznaven odsev in rahlo rdečico. Pravzaprav je ljubila najbolj takrat, ko ni ljubila samo njega, ampak tudi vse tisto nedefinirano v sebi: vso ranljivost, vso tišino, vse tiste minute, ki so razpete med upanjem in zadržkom.
Ljubila ga je tiho, tako tiho in lahno, da nihče, niti ona sama, ni bila prepričana, ali ta ljubezen zares obstaja. Njegovega imena ni izgovorila na glas, še v mislih ne; raje se je zatekla k drobnim opravilom, k premlevanju, kako si bo popoldne skuhala kavo, pomila okna, posesala stanovanje. Samo, da ni v resnici čakala, da jo spet pogleda. On je bil njena nočna zgodba, skrita v objemu pod odejo, ko so dlani objemale lastno telo. Objemala ga je v mislih preden je zaspala, v tistih sekundah, ko je popustila meja med realnostjo in sanjami, in si je lahko dovolila biti vsa tista razigrana, nespretno zaljubljena, malce neumna verzija sebe, ki jo je življenje sicer skrivilo v odraslost.
V njenem namišljenem svetu je bilo dovolj svobode za vso čustva, ki jih v resnici ni znala živeti. Tam je lahko kričala, šepetala, se ljubila in sovražila. Brez posledic, brez prič. Samo tam si je dovolila biti to, kar je pogrešala v resničnih pogovorih: preprosta, nepopolna, preveč čustvena.
Včasih je stisnila pest in si zaželela le tega, da bi zmogla vse to izreči na glas. A potem, ko je bil trenutek blizu, je utihnila, si dovolila samo bežen nasmeh in se skrila za prijaznimi frazami. Strah, da bi ga odgnala, če pokaže preveč, je v njej tlel bolj kot vse žerjavice starega oglja preteklih razočaranj. Bila je večno vtkana v tiho nalogo: ne moti, ne obremenjuj, ne bodi odveč.
A ljubezen je rasla. Tiho, v navidez neplodnih tleh.
Toliko noči, toliko večerov je izbrala beg, zdelo se ji je, da ima pravico do vsakega. V svojem namišljenem svetu ni bila tujec, temveč gostiteljica vseh mogočih različic sebe. Vse, kar ni mogla izreči, je tam dobilo obliko. Vse neizrečene fraze, od katerih v resničnih dneh najraje pobegnemo, so tu postale listje na njenem drevesu. Tukaj je bila glavna igralka svojega filma.
Tolikokrat je pobegnila v svoj namišljeni svet, da je nekega dne, nekega zimskega večera, ki je zadišal po cimetu in klinčkih, preprosto utihnila in ostala tam. V svojem namišljenem svetu.
In prav v tisti tišini je, z vso močjo, prvič zares ljubila. Tega ni občutil nihče, razen nje same. Vsi so vedeli povedati, da ni več svoja. Da strmi v prazno z nekakšnim čudnim medenim pogledom. Nihče pa ni vedel, da se za tistim, na videz praznim pogledom skriva več življenja, kot v vseh ostalih skupaj. In več ljubezni, kot bi jo kdo užil v šestih zaporednih.
0 comments