Nista se videla. Meseci so se vlekli, vsak dan je bil podoben prejšnjemu, le v njenih mislih je tlelo nekaj več – upanje, ki ga ni znala povsem ugasniti, čeprav si je to vsak večer obljubila. Vedela je, da bo prišel. Nekje med pogovori, ki so v zadnjih tednih postali redkejši, je slišala namig, da se bo znova pojavil v mestu. Nič konkretnega, nič zagotovega. Samo bežen stavek, ki se ga je oklepala bolj, kot bi si želela priznati.
A ni ji sporočil ničesar. Nobenega sporočila, nobenega klica, niti tistega kratkega »pridem«, ki bi ji dal dovoljenje, da upa. Samo tišina, ki je postajala gostejša z vsakim dnem bližje njegovemu prihodu. Sprva je še preverjala telefon, iskala znake, da misli nanjo. Potem je počasi nehala. Naučila se je, da pričakovanja bolijo bolj kot sam dogodek. Navajena je bila ugasniti svoja čustva, jih pospraviti v predal, kjer so bila varna pred svetom in pred njo samo. Vsako razočaranje v preteklosti jo je naučilo, da je tako lažje preživeti.
Tisti dan, ko bi moral priti, je začel kot vsak drug. Zjutraj je vstala, si pripravila kavo in se zastrmela skozi okno, kjer je droben dež risal vzorce po steklu. V prsih je čutila nemir, a ga je potisnila globoko vase. »Ne pričakuj,« si je šepetala, »ne dovoli si čutiti.« Vedela je, kako hitro lahko upanje postane bolečina, kako hitro se lahko sanje spremenijo v razočaranje. Zato ni naredila nič posebnega. Ni si oblekla najljubše obleke, ni si uredila las, kot bi si jih, če bi vedela, da ga bo videla. Samo živela je ta dan, kot bi bil vsak drug.
Ni ga iskala. Ni preverjala telefona, ni pogledovala skozi okno, ni poslušala korakov na hodniku. Samo pustila je, da čas teče mimo nje. Popoldne je v sebi začutila tisto znano praznino. Nič se ni zgodilo. Ničesar ni bilo. Samo tišina, ki je ostala za pričakovanji. V predal je pospravila še eno razočaranje. Previdno, kot bi spravljala dragocen kos porcelana, ki se je že večkrat zlomil. Vsako razočaranje je imelo svoj prostor, svojo težo, svoj spomin. Ta predal v njenem srcu je bil že skoraj poln.
Zvečer je sedela v svoji sobi, s skodelico čaja v rokah, in gledala v temo. V mislih je počasi zlagala razočaranja v predal, enega za drugim, vsakemu je dala ime, vsakemu je namenila trenutek tihega slovesa. Tokrat ni jokala. Ni si dovolila, da bi jo bolečina povsem preplavila. Samo sedela je, tiha in mirna, in opazovala, kako se ji skozi prste izmika še eno upanje.
Včasih se je spraševala, zakaj še vedno verjame v ljudi. Zakaj se vedno znova vrača k istemu zidu, ga podira in gradi, čeprav ve, da bo na koncu spet sama. Morda je to bila njena največja moč, morda njena največja slabost. A kljub vsemu je v sebi še vedno nosila iskrico upanja, da bo nekega dne nekdo odprl ta predal in ji pokazal, da ni treba vedno znova shranjevati bolečine. Do takrat pa je živela naprej – z zavedanjem, da je vsako razočaranje le še ena plast, ki jo dela močnejšo, čeprav si včasih želi, da bi bila lahko samo – ranljiva.
In ko je tisti večer ugasnila luč, je v temi začutila nekaj novega. Tiho sprejemanje. Morda je to bilo dovolj. Morda je to bil začetek nečesa novega.
0 comments