Vedno sem bila ena tistih deklet, ki so skregane z modnimi trendi in je zanje boljše, da se jim ličila skrije, ker sicer iz sebe ustvarijo karikaturo. Ena tistih razbojniških hčera, ki so očijev ponos, ker znajo same zamenjati žarnico na avtomobilu. Namesto s punčkami sem se igrala z radijskimi sprejemniki, ki sem jih razstavila v prafaktorje in je potem, ko sem jih sestavila nazaj, vedno ostal kak vijak. Ampak, če zadeva deluje, je bil očitno nepomemben. Dandanes je v moji torbici poleg parfuma, zvezkov, kupa svinčnikov, kindla in denarnice, se izvijač, vodna tehtnica in mini baterija. Na življenje imam sicer zelo nemodni pogled. Pač dekle s kmetije z dokaj (morda si pač samo domišljam) treznim in pragmatičnim pogledom na življenje, ki je znala sama popraviti svoj motor in voziti traktor. Ko vidim fračo, ki sedi na kavi in se ukvarja samo s tem, kako ji stoji njen novi oversized fluffy pulover, dvignem levo obrv in se mi dekle pravzaprav malo zasmili. In najraje bi se zaletela v zid, ko kakšna nafrfuljena damica svoje kosmato ščene začne po otročje nagovarjati v stilu: “Mišek pišek, pridi k mamici, da ti da piškotka.” Nezdravo se mi dvigne raven sladkorja v krvi in […] Read More
V mojih mislih se odvija že vsaj sto tisoči pogovor s teboj. Verjetno se jih je v moji glavi zgodilo veliko več, kot v resničnem življenju. Medtem, ko se v slušalkah razlega Rachmaninova Sonata za čelo v G molu. Nekaj, česar ti skoraj zagotovo ne bi poslušal. Ti bi verjetno mrmral ob kakšnih Novih fosilih ali Oliverju ali pa ob melodijah Splitskega festivala iz leta 1975, ko me sploh še ni bilo. Saj.. Če bi bila druačna. In če bi bila usoda drugačna, bi ti morda zadnja leta razlagala o Čajkovskem, Verdiju, Mozartu ali Vaughan Williamsu… Tako pa… Najini pogovori potekajo samo v mojih mislih. Tu sem sama njihov režiser. Skoraj vedno mi odgovoriš tisto, kar bi si odgovorila sama. Sprašujem se, če bi se po najini stari maniri zbadala in iskala najbolj grobe odgovore, se pretvarjala, da sva se prizadela, čeprav bi oba vedela, da se pod vsem tem zbadanjem, sarkazmom in cinizmom skriva zgolj gola naklonjenost. Veš, če bi bila drugačna in če bi se življenje odvilo malo drugače, bi ti danes verjetno lahko povedala marsikaj. Dala bi ti vse tiste skrivnosti, ki so zdaj pač ostale samo pri meni in jih nimam komu predati. Ker verjetno me […] Read More
Trinajst. Za menoj je trinajsti potop. Pa saj ne gre za številko, ali pač?! Ne, da se razumemo. Nisem vraževerna. Nikoli nisem bila. Ampak včasih, ko se vse nekako čudno poklopi, se pač človek vpraša, koliko je dejansko na stvari. Na teh nesrečnih, po krivem obtoženih številkah. In po trinajstem ždim v kotu svojih misli. Zvita v klopčič se malce smilim sama sebi. Ker je preveč misli. Prehud tornado. Preveč žubori… Ker mi je ravno na trinajst šlo vse narobe. Oz. vsaj tako se mi je zdelo. Poglej me. Sem človek, ki ne prizna, da potrebuje pomoč. Še takrat ne, ko je zares hudo. Navajena sem reševati svoje situacije. Navajena sem biti samostojna. To mi je bilo vcepljeno v DNK menda. Od tiste smrklje naprej, ki se je obnašala kot fant, in so ji sošolci za obleko metali gosenice, sem vedno dvignila glavo in šla naprej. Brez, da bi od koga pričakovala, da mi bo podal roko, da se lažje poberem. In zato je v moji glavi taka zmešnjava. Vrtiljak dogajanj, vlakec smrti vseh možnih čustev. Novi Darji je po svoje všeč, da si drzne priznati, da potrebuje pomoč, tista mala deklica v fantovskih hlačah pa besni in vpije name […] Read More
Ne priznam, da prihaja jesen. Nočem še dati priložnosti vročim čajem z medom in debelim jaknam. Čeprav jo čutim. Plazi se že nekaj tednov, prav hinavsko izza mestnih vogalov pripiha v hladnem vetru, ki ti nehote naježi kožo. Čutim jo v zvokih, ki počasi izginjajo iz ulic mesta. Čutim jo v tem, da kotiček v katerem sva nekoč pila čaj in ga je čez poletje zamenjala skrinja s sladoledom, spet čaka na nekoga, ki si bo dlani grel na topli skodelici vročega planinskega čaja in se ob tem pritoževal, da v mestu tako redko dobiš dober čaj. Saj veš… Tisti kotiček v kavarni s pogledom na meni tako ljubo hišo, polno pravljic in domišljije in objemov in varnih misli. Vse to mi govori, da gre poletje h koncu. Ga lahko malce raztegnem? Samo za nekaj tednov? Vendarle je bil tako posebno in tako čarobno. Toliko mi je dalo. Tako zelo me je spremenilo. Čutim, da prihaja jesen. V otožnosti, ki se mi je naselila v srce, medtem ko gledam, kako mi po šipi avtomobila drsijo dežne kaplje in meglijo pogled na rdečo luč. Čutim jo na koži, kjer so dežne kapljice postale neprijazne in hladne in več ne blažijo vročih misli, ki […] Read More
Nekaj metrov pod morsko gladino sem srečala vse svoje demone. Prisežem, da so bili tam. Gledala sem jih iz oči v oči. Ma ne… Bolščali so vame. Z izbuljenimi zrkli. In prisežem, da sem slišala njihovo nesramno režanje. Srečala sem jih tam nekaj metrov pod morsko gladino. Že leta si želim pod vodo. Pa ne tako na dah. Ko človek ves nervozen životari na nekaj atomih kisika. Ne, ne tako… Zares. Kljub nekoč davno, malo za res, malo za hec napisani astrološki karti, v kateri piše, da naj se izogibam globoki vodi. Menda tiste ribe v podznaku vendarle premagajo treznega kozoroga. Za razliko od znancev me temna voda ne plaši, ampak pomirja. In tista čudna bitja tam spodaj se mi zdijo skoraj malo čarobna. Morje ni zgolj voda. Morje ne zahteva ničesar. Le spoštovanje. Globoko spoštovanje. Več kot deset let sem razmišljala o tem, da bi šla na tečaj potapljanja. Pa kar nikoli ni bil pravi čas, ali pa ni bilo pravega poguma. Kaj pa vem. Morda pa preprosto ni bilo še namenjeno. Morda so tisti moji demoni še preveč rohneli. A kateri so? Mnogo jih je. Strah pred tujci. Prvi od vseh demonov me je že na začetku pogledal […] Read More
Bierhalle Wolf… Pivnica na obrežju reke Limmat. Čisto tipična temačna pivnica v kateri zadnjih več kot 100 let ni utihnila glasba. Dvakrat dnevno. Najprej popoldne ob štirih, niti minuto prej ali kasneje, in nato še ob pol devetih zvečer. Ponašajo se s svojo stoletno tradicijo. Na trenutke se zdi, da je tudi publika ista zadnjih sto let. Nekateri v resnici tako tudi izgledajo. Le vsako leto jih je manj. Vsako leto kakšen »odpade«. Pod stropom visijo ogromni pivski vrčki, da ne bi kdo slučajno podvomil v kakšnem ambientu sedi. Mize so take, kot da tam stojijo najmanj pol stoletja, če ne več. Stare lesene mize s kovinskimi stojali še vedno prenašajo težo ljudi, ki na njih plešejo in se zabavajo pozno v noč. Na lesenih opaženih stenah se poznajo leta. Prepojene so s cigaretnim dimom in vonjem po pivu. Le nekaj reklam za pivo in nekaj velikih ogledal še razbija enoličnost rjavih sten. Obiskovalci so kot šahovske figure. Vsako leto, vsak dan, ob isti uri pridejo in sedejo za isto mizo, kot že leta poprej, naročijo svoj vrč piva in poslušajo vsak teden drug bend, ki pa pravzaprav skoraj vsak dan igra isto glasbo, po možnosti zafuša na istem mestu. Le kvaliteta […] Read More
1 comments