Velik del svojega življenja sem preživela na kmetiji. V majhni vasici, kjer je soseda vedno naredila nekaj krožnikov mlečnega riža več, ker je bilo jasno, da se bo priklatil kateri od sosedovih mulcev. Pri sosedih je pač vedno boljše, kot doma. Robutanje ravno dozorelih češenj je bila pač vaška kultura in stari so nas preganjali bolj iz folklore, kot zares. Zvonci na vratih so bili sami sebi namen. Pa da je soseda slišala kako fajn melodijo si je sosed naštimal. Ključavnice pa… No, takrat, ko res ni bilo nikogar nikjer in je cela vas bila na žegnanju pri fari, so prišle prav. Sicer smo pa vsi tako ali tako vedeli, kje ima kdo spravljen ključ. Načeloma so bila vrata na stežaj odprta, če je le bilo dovolj toplo, ali ni bilo prevroče. Vsi smo o vseh vedeli vse in večjih sprememb, razen na novo priseljenih ali odseljenih sveže poročenih, ni bilo. Nekaj najbolj normalnega je bilo poklepetati s sosedi in – jasno, za nekatere tudi to – obrekovati. O čem pa naj se človek pogovarja, kaj ne. Vreme se vendarle že tedne ni spremenilo in razen novega voza posušenega sena in nekaj okopanih njiv, večjih novosti ni bilo. “Vreme se […]
Read More