Svet, kjer je bil njen

Noč za nočjo je sanjarila o njegovih poljubih, ki jih še ni poznala. Ni vedela, ali se poljublja nežno in sanjavo, kot bi na ustnice sedli lahki metulji, ali strastno in lačno, v želji, da jo okusi celo. Včasih si je v tišini, medtem ko so se mestne luči lomile na stropu njene sobe, predstavljala, kako bi bilo, če bi se njegove ustnice dotaknile njenih – sprva previdno, skoraj sramežljivo, kot bi hoteli vprašati, ali smejo. Drugič si je domišljala, da bi jo poljubil z vso močjo neizgovorjenih hrepenenj, tako silovito, da bi pozabila dihati.

Noč za nočjo se je spraševala, če bo njegov prvi dotik po mesecih prebudil roj metuljev ali bo zgolj nekaj vsakdanjega. Srce ji je vsakič rahlo zastalo ob misli na trenutek, ko bi se morda končno uzrla. Kaj, če bi bil njegov pogled topel in globok, kot je sanjala, ali – kar je bolj bolelo – prazen in oddaljen, kot da vse tisto, kar je nosila v sebi, obstaja le v njej?

Ustvarjala si je zgodbe in scenarije, ki se morda nikoli ne bodo uresničili. V svoji domišljiji je odigrala že na stotine srečanj. Včasih sta se srečala med množico ljudi – on bi jo opazil prvi, ustavil bi se sredi koraka, ona pa bi obnemela ob pogledu vanj. Drugič bi sedel v kotu kavarne, medtem ko bi ona s tresočimi prsti listala po meniju, ne da bi zares brala. In ko bi dvignila pogled, bi že vedela, da je tam.

Verjela je, da če ona misli nanj, tako mnogo in močno, da je tudi ona v njegovih mislih. Verjela je v pravljice, čeprav bi že davno morala nehati. A kako naj se odpove tistim nočem, ko je lahko zamižala in si ga izrisala tako živo, da je skoraj čutila toploto njegovega telesa ob svojem? Kako naj se odpove misli, da nekje – zdaj, prav zdaj – tudi on zamiži in vidi njo?

Bala se je, da bo vse to, kar je v njej raslo kot drevo upanja, v resnici le plevel, ki se ga bo z enim zamahom dalo izruvati. Zato si je hkrati, ko si je želela ga videti, želela tudi to, da se to ne bi zgodilo. Kot da je z odlašanjem skušala še malo podaljšati svoja sanjarjenja. Ker je vedela, da če ubije sanje o njem, ne bo imela nikogar več, ki bi ga srečala v svojem izmišljenem svetu.

In hkrati se je bala, da bo njuno srečanje izzvenelo v navaden mimobežen trenutek. Bala se je, da bo vse to, kar je v njej raslo kot drevo upanja, v resnici le plevel, ki se ga bo z enim zamahom dalo izruvati. Zato si je hkrati, ko si je želela ga videti, želela tudi to, da se to ne bi zgodilo. Kot da je z odlašanjem skušala še malo podaljšati svoja sanjarjenja. Ker je vedela, da če ubije sanje o njem, ne bo imela nikogar več, ki bi ga srečala v svojem izmišljenem svetu.

Vsak nov dan je bil kot nov list v njenem notranjem romanu – knjiga brez konca, v kateri je sama pisala dialoge in risala prizore. Načrtovala je besede, ki jih nikoli ne bo izgovorila, dotike, ki jih nikoli ne bo čutila, in objeme, ki jih bo, če bo imela srečo, nekoč sanjala še kot starka.

A kljub vsemu, kar jo je strašilo, jo je ravno to hranilo. Njegova podoba – nedorečena, oddaljena, a njena – je bila vse, kar je imela v nočeh, ko so njeni zidovi utihnili in je ostala le ona, sama s svojimi mislimi. In čeprav je vedela, da si morda gradi hišo iz megle, je vsak večer znova odprla okno svojih misli in ga povabila, naj vstopi.

Morda se res nikoli ne bosta srečala tako, kot si je želela. Morda bo ostal le obraz med sencami, glas, ki ga bo slišala le v vetru, poljub, ki bo vedno pripadal samo sanjam. A za zdaj – za zdaj je bil njen. In to ji je bilo dovolj.