Samoumevna

Nekega jutra se je zbudila s tistim bolečim občutkom v prsih. Tistim, ki ne zbledi, ne glede na to, koliko noči prespiš, kolikokrat si rečeš, da je mimo. V prsih jo je stiskalo tako močno, da je komaj dihala. In tihi glas v njeni glavi ji je šepetal, da ni dovolj dobra. Da ni dovolj lepa. Pametna. Vitka. Izjemna. Da je štorasta in nespretna. Da je vedno nekako “premalo”. Za druge, za svet, zase.

To so ji govorili vse življenje in to ji je še naprej zatrjeval tisti šepetajoči, včasih kričeči glas v glavi. Glas, ki je bil tako domač, da ga skoraj ni več opazila. Dokler se ni tisto jutro zbudila in občutila, da je postalo nevzdržno.

Pomislila je nanj. Na to, koliko dni je že minilo od njegovega zadnjega sporočila. Koliko večerov se je ujela v pričakovanju tistega znanega zvena telefona, vibracije, ki bi razbila tišino. Kolikokrat je v mislih znova premlela vse njegove: “Nore dneve imam, kup dela, komaj se znajdem.” Kolikokrat je te izgovore skušala ponavljati kot mantro, da se ne bi zlomila.

A tokrat jo je neka nevidna roka ustavila.

Vstala je iz postelje, si skuhala kavo in s tresočimi rokami sedla za računalnik. Ko je odprla novo sporočilo, so prsti nekaj trenutkov obstali nad tipkovnico. Potem pa je začela pisati.

“Izjemen si,” so zaplesale prve besede po zaslonu. “In vem, da se tega še predobro zavedaš. Ampak ne bom več tista, ki ti bo to ponavljala na glas.”

Vsaka vrstica je bila kot kaplja, ki končno prebije jez:
“Dovolj imam tega, da sem tvoj izhod v sili. Včasih še to ne. Morda samo popestritev sem in tja trenutkov, ko ravno nanese. Dovolj mi je, da sem edina, ki inicira najina srečanja, medtem ko ti vedno delaš in imaš tisoč izgovorov, da spregledaš moja sporočila. Ali pa se zgolj pretvarjaš, da si jih spregledal.”

Zapisane besede so rezale, a hkrati zdravile.
“Dovolj imam, da me imaš za naivno trapo, ki bo vedno na voljo, ko boš potreboval objem. Dovolj imam tega, da te prosim za pozornost. Mislim, da sem vredna več od drobtinic tvojega časa in nekaj tvojih pogledov — ne glede na to, kako čudoviti so. Dovolj imam tega, da sem ti odprla srce. Dovolj imam, da se vedno znova stopim ob tvojih besedah in nasmehih in jih nato še tedne ponavljam, kot mantro, samo zato, da te imam, vsaj malo, v svojem življenju.”

Z vsakim stavkom je odlagala kos sebe, tisti del, ki se je sklanjal, prilagajal, iskal drobtinice potrditve.
“Dovolj imam samopodcenjevanja in samoponiževanja. Dovolj! Ne hrepenim po tem, da bi mi dal pravljico in sanje. Samo po tem, da ne bom več samoumevna.”

Zaslon je utripal, medtem ko je tipkala zadnje besede:
“Hrepenim po tem, da bi me kdaj ti želel videti in objeti. Da bi mi povedal, da hrepeniš po tem, da bi bila skupaj. Ampak vem, da se to najverjetneje ne bo zgodilo. Zato odhajam. Verjetno niti ne boš opazil, da me ni več. Ampak vedi: nisem več samoumevna. Sem jaz. In imam vrednost. Morda ne zate. Zase pa zagotovo.”

Nekaj trenutkov je oklevala. V prsih jo je zabolelo od resnice, ki jo je pravkar prelila iz sebe. Potem pa je globoko vdihnila in pritisnila “send”.

Tišina po tistem kliku je bila drugačna. Ne več težka, ne več prazna. Bila je tiha kot svoboda.

Pogledala je skozi okno, megla se je dvigala, svet je bil počasi spet njen. V kuhinji je dišalo po kavi in v prsih se je prvič po dolgem času čutila rahlo toplina. Nekaj celo bolj resničnega od sreče. Mir.

V tisti tišini je vedela, da se nekaj končuje. A prvič jo to ni prestrašilo.

Ni odhajala stran od njega. Odhajala je proti sebi.